Marcel je legenda. Odkar pomnim ostaja isti. S čopom na norem naslanjaču. Vedno v pozi misleca. Vedno z novimi sogovorniki. Politiki, sociologi, psihologi, imunologi, opozicijo, koalicijo, brez dlake na jeziku. Skoraj trideset let. Zaradi njega je ponedeljek ponedeljek.
Nanj pa imam tudi osebne spomine. Na eni od prejšnjih služb, bi ga ponavadi vedno videla v trgovini. Potem pa smo enkrat z učenci šli na eno sprehajalno pot. Ko sem tako čakala da nas dohitijo še počasnejši učenci, sem videla nov New york times na okenski polici. Priznam, malo sem bila radovedna, pa sem malo poškilila. Ker je to moj najljubši časopis, ki me vedno spomni na leto v tujini. In ja-seveda je bil ta izvod naslovljen nanj. Kar niti ni čudno, ker ga je amerika vedno še posebej zanimala.
Mogoče vam je Marcel všeč, mogoče vam ni. Način kako so ga odpravili ni vredu. Ne po skoraj tridesetih letih dela. Ko so ukinili prvo oddajo-sem si rekla-ok, mogoče je dobro, da se nekatere oddaje zamenjajo. Prav. Od takrat je bilo takih ukinjenih oddaj kar nekaj. Od teh nekaj takih, ki so za delovanje javnega servisa neobhodno pomembne. Potrebujemo oddajo o zunanji politiki, o razno raznem naboru interesov. To naj bi konec koncev bila nacionalka.
Ponedeljkov dan zmage je jasno pokazal Marcelovo moč. Polena padajo, takšna in drugačna. Treba je splavati in najti novo pot. Želim si čimveč kvalitetnih vsebin na rtv-ju, ne levih ne desnih-vsebinskih in kvalitetnih. Pa tudi Marcela. Čimprej.
