Sem s kmetov doma. Kar pomeni, da se pri nas dela. Vedno kaj. Tudi kaj počiva. A dela. Priznam, sedaj sem veliko še v vlogi babysitterke, sicer pa dela pri nas ne bo nikoli zmanjkalo. Tako tudi hčerki navajam na delo. Ko smo sadili krompir sta bili zraven. Danes smo imeli najboljšo večerjo na svetu, ker sta pomagali tudi onidve. Prav tako sta bili ta teden z nami, ko smo začeli s košnjo (dokler se nista obe začeli dreti skupaj v zborčku in smo hitro odpeketale domov). Seveda smo bili zaradi tega vsi manj produktivni, ampak pomembno mi je, da se počasi navadita dela. Ker delati je vedno treba. Pa ne glede na to, kje potem na koncu pristaneš.
Vseeno pa se mi zdi, da si znamo vzeti čas tudi za počitek. Pa četudi je le tega bolj malo. Sploh mož je ekspert v tem, da zna počivati brez slabe vesti, česar se sama še učim. Mi je pa dala res za misliti Dijana Matkovič v zadnjem tvitu o tem, kako slovenci nimamo balkonov za počitek, pač pa še za dodatno neplačano delo. Ni bila prva, ki je to slovensko deloholičnost opazila. O njej je pisal veliko že Miha Mazzini. Alenka Rebula je v svojem članku pisala o tem,da se slovenci še na dopustu ne znamo umiriti pač pa nosimo s seboj kolesa, borde, karkoli. Samo da ne bi bili slučajno kaj pri miru. Kdaj ko se sprehodim skozi kako sosesko, se mi zdi da ljudje kar tekmujejo, kdo bo pokazal da je bolj priden. Pa to niso ljudje s kmetijo kot pri nas, kjer je pač treba res delati. Ampak kot da bi bil greh se usesti pred hišo. Kaj šele če bi te sosed videl v ležalniku.
V Italiji sem tega videla ogromno. Tam na vsakem vogalu vidiš nonice ki se pogovarjajo med seboj in nič grozno ne izgleda, ker niso pridni in delajo karkoli že delajo. Ne, prav fino je, da tam sedijo. Klopic je ogromno, starčkov pa tudi. Lahko se usedeš k njim in začneš debato. Potem pa greš po svojih poteh.
In te rože. Veliko žensk ima ogromno veselje z njimi in je tako tudi prav. Sama pa nimam niti približne želje, da bi vsak dan porabila uro časa za zalivanje, pobiranje vseh odpadlih lističev. Mogoče ko bom v penziji. Kdaj se mi zdi, da je to le še dodatna veriga, ki te priklene na dom. In ki ti seveda da še dodatno delo. Ženske, ki to vzamejo zelo zares si lahko za to vzamejo res veliko časa. Kdaj se mi zdi, da nekatere še tekmujejo med seboj katera jih bo imela več in s tem več dela. Kot da bi ga le-tega kateri primanjkovalo.
In otroci? Kdaj se mi zdi, da tudi njim ne privoščimo počitka. Da vse mnogotere dejavnosti v katere jih vpisujemo kažejo ravno to, da tudi njim ne privoščimo, da bi bili prosti. Zadnjič sva se s prijateljico dobili v nedeljo proti večeru. Stadion v bližnjem mestu je bil poln otrok. Verjetno to ni velikokrat (vsaj upam), a res so se mi zasmilili tisti mulčki. Kaj jim res ne moremo dati miru? Jim pustiti vsaj vikenda za to kar pač hočejo delati?
Sedaj bo košnja, najbolj naporen čas, ki potem vedno kar nekako gre, a ga vedno pričakujem malo s strahom. V tem času res ne bo veliko ležanja. Ko bo konec tega, pa si bom res kupila ležalnik za na balkon. Ker je tako prav. In tako kot je prav, da hčerki navadim delati, je pomembno, da jih navadim tudi počivati. Brez slabe vesti.