Pred leti sem v kolumni Marka Crnkoviča prebrala kako on si ne sposoja knjig. Spljoh. Ker knjige iz knjižnice so nemarne. Nikoli ne ve, kje so se valjale, kdo je bil z njimi na stranišču in kdo jih je bral na plaži.
Thanks, you ruined that for me.
No ja. Seveda mi ni uničil vsega veselja do knjižnic. Knjižnice so konec koncev polne vseh stvari, ne le knjig. Seveda ne moreš za vse knjige vedeti kje so točno bile, ampak če si res tak germofob-ne bi bilo lažje zgolj razkužiti rok?
Obenem pa.. Veliko slovencev je še vedno zelo skeptičnih do kupovanja knjig. Pustimo tu tiste z najnižjim statusom. Njim se res ne more nič očitati. Knjig ne marajo kupovati tudi tisti, ki bi jih morali. Nič ne rečem-imeti doma vsak roman za na plažo nima smisla. Prav tako jih kmalu ne bi mogli več kopičiti. Verjamem pa v eno-domačo knjižnico. Knjige morajo biti ves čas dostopne. Na konici rok. Potem jih boš morda vzel v roko. Ko boš rabil informacijo, navdih ali nov recept..
Priznam. Odkar sem mama moja bralna kondicija ni več enaka tisti prej. Prav tako ne pozornost. Če sem prej prišla iz knjižnice s celim kupom knjig (in jih dejansko tudi prebrala), sem sedaj vesela, če preberem vsaj kakšno knjigo. Pa nič hudega. Prebrala sem vsaj ene 1000 slikanic. To pa tudi nekaj šteje 🙂 Kakšne celo večkrat.
Predvsem pa je fino imeti knjige doma na dan ko zboliš. Ko karantena traja mesece in bi bilo brez knjig še bolj dolgočasno. Knjige niso le nakup, so investicija. Če ne bomo brali, nas bo pobralo.
