Ko sem odraščala ni bilo kul biti s kmetije. Kmetavz je bila zmerljivka in zaradi tega ker sem prihajala s kmetije sem vedno čutila manjvrednostni kompleks. Vsaj malo. Vsekakor pa v srednji šoli tega ne bi oznanila na veliki zvon.
Sedaj se odnos do kmetijstva počasi, a zagotovo spreminja. Najprej pri bogatih in vplivnih ki si lahko privoščijo biti eko, a tudi sicer. Paradigme so se pač vedno spreminjale. In tudi sedaj se. Sicer je prisoten tudi paradoks, ko bi vsi imeli eko, kupovali pa bi v potratnih super centrih. A to je že druga zgodba. Dejstvo pa je, da je vse z oznako eko in.
Sama pa premišljujem, predvsem o tem, kakšna modrost se skriva v kmetih:
-ko je bila zima, so ljudje počivali, bili so doma, delali so stvari zaradi katerih se jim ni bilo treba nikamor premakniti. Niso rinili v najhujšem sneženju od doma. In še pričakovali da bo cesta kot v maju. Polnili so si baterije, ker so vedeli, da jih čaka še veliko dela.
-bili so preudarni. Vnaprej so se pripravili na zimo. Praktično so to delali celo pomlad in poletje. Razmišljali so vnaprej. Niso cele plače zapravili že 5.ga in potem jamrali cel mesec.
-bili so samozadostni. Bili so praktično totalna izguba časa za oglaševalce.Imeli so čisto vse kar so rabili. Sadje in zelenjavo so pridelali in pripravili tudi za zimo. Za meso so vzredili prašiča. Seveda so tudi tega preudarno razporedili, posušili in ohranili za čimveč časa.
– pri delu so si pomagali,ker so vedeli da skupaj lažje delajo. Poleg tega pa je skupno delo še skoraj zabavno. Tudi k nam še pridejo pomagat sorodniki. In je res skoraj praznik, pa čeprav je treba delati.
-če si kmet se tudi lahko zaveš, da ni vse v tvojih rokah. Ob vseh nepredvidenih situacijah se lahko zaveš svoje majhnosti. Ravno v tem pa je tudi velikost človeka.