Ko je David Bowie umrl, sem prebrala mnogo člankov. Mislim, pa da je bil ena od najbolj impresivnih stvari povsem majhen sestavčič.
Namreč- leta 1968 David Bowie ni bil ql. Bil je gej, oblačil se je v obleke, za njim so zmerjali in vpili kletvice.
Vztrajal je pri tem, kar je bil. In sčasoma so vsi hoteli biti kot on.
Vsi v nekem času od drugih izstopamo. A v določenem obdobju odraščanja želimo biti vsem drugim enaki. Prilagodimo se, ker želimo, da nas drugi sprejemejo. Ob tem pa izgubimo tudi del neke svoje svojstvenosti. In to je škoda. Dawida Bowieja ni bilo strah eksperimentirati, se igrati,biti drugačen-in sedaj je vzor mnogim.
Sicer nisem bila nikoli fan takih množičnih žalovanj za zvezdniki. A mislim, da so le-te potrebne. Sploh, ker žalovanje za umrlimi v naši družbi postaja nekaj kar odrivamo na stran in nam je ob tem nerodno. Če nam ob smrti znanih, zaradi neke kolektivne evforije postane manj nerodno-je namen dosežen. Jokati pa je vedno zdravo (sedaj ko moji hormoni delajo 150 na uro, pa se razjokati za vsako malenkost sploh ni problem).
Življenje je namreč veriga sloves. Tistih velikih, od nam najbližjih, do malih smrti, vsakodnevnih razočaranj. Tudi te male treba odžalovati.In iti naprej. Davida Bowieja pa še vedno malo pogrešam. Še dobro da nam je pustil toliko pesmi.
