Tole danes je spet malo ukradeno. Ampak kaj pa naj, če je tako dobro napisano.
Sama ga nisem poznala. Edino na vsake toliko časa sem ga videla v Gabrijelu. Vseeno pa se spomnim da sem ponosno brala članek o njemu v Mladini. Najbolj ponosna pa sem bila ko sem v New yorku govorila z Lenartom Krečičem (pojdite na njegov koncert, by the way) in mi je pripovedoval, kako so skupaj rihtali prvi Jazz Cerkno. In o tem kako so se celo večnost vozili v ene božje rovte (jep, tam smo doma ;)). Prav tako sem bila ponosna, ko sem na Jazzu Cerkno videla vse vrste ljudi. Takih malo drgačnih, ne ravno povprečnih. Iz vseh koncev in krajev. Sicer sem imela smolo in sem pristala tudi na zelo naprednem super alternativnem jazzu,ki ga niti približno nisem mogla dojeti. Ampak atmosfera je bila pa super!
Letos nedvomno spet pridem. Iz spoštovanja do tega moža, ki je začel nekaj tako velikega. Občudujem, da se je sploh odločil za tako potezo. Jazz in Cerkno namreč nimata kaj veliko skupnega. Ampak iz najbolj norih idej, nastanejo najboljši projekti.
Vsi imamo neko potrebo da bi naša zapuščina živela dlje od nas. Večina to uresniči s svojimi potomci. Nekateri pa s svojo kreativnostjo. Upam da bo Jazz Cerkno še dolgo živel. Se vidimo maja!
Cvek raku( http://www.zarolaj.si/reportaze/za-vedno-jazz-cveku-v-spomin)
Naj ti bo. Zadnja bitka je tvoja. Končna zmaga? Niti slučajno. Kino Šiška je poln, veš. Da to še nič ne pomeni, praviš? Motiš se. Kako zelo se motiš. To pomeni, da obstaja upanje za slovensko glasbo. To pomeni, da se z isto trmo, kot sem se v preteklih letih jaz, bori za dobro muziko več deset, sto, morda celo tisoč ljudi. Zgolj ena bitka je izgubljena, nič več. Spomin bo ostal. Nobene nepotrebne patetike nočem, ne smilim se sam sebi, nikoli se nisem, rad bi le, da festival preživi, da bo Cerkno še leta zarisano, kaj zarisano, vžgano v zemljevid Evrope, ko bo govora o kvalitetnih jazz festivalih. Koncertno sušo smo v preteklosti pretrgali, prelili solz in znoja na kupe, da bi obstali. In smo! Smejiš se? Prav, v bistvu mi je zdaj vseeno. Moj cilj je dosežen.”
“Kino Šiška je nabit z dobro energijo. Ljudje ploskajo, poglej, Ani in Janiju, Tokacu in klapi, mojim domačim brassistom, Goranovemu močnemu vokalu. Ljudje so prišli z vseh koncev Slovenije, da bi užili slovensko glasbo! Ljudje se pogovarjajo, poslušajo, rokujejo, objemajo, ljudje se nasmihajo eden drugemu iskreno, iz srca. Vidiš, to je ena od mojih malih zmag. Ni res, da se ne da. Gabrijel in njegovo ime, ki nekaj pomeni med jazzisti, sta dokaz, da JE mogoče! Če ne jemlješ vsega za samoumevno, če ne vzameš besede “ne«” za odgovor, če se ne pustiš povoziti sistemu, ki žre vse, kar je nadpovprečno, izstopajoče, dobro, kvalitetno. Veš, vsi tisti bendi, ki jim je Gabrijel pisal zgodovino? Vse črno bele in barvne fotografije, vsi plakati, vsi spomini, vsi živi nastopi in tonske vaje, vsak, ki je kdaj bil pri Gabrijelu? Veš zanje?
Kino Šiška je nabito poln, sem to že omenil? Da se hvalim s tem, si prepričan? Dokaz, da me ne poznaš, da me nikoli nisi in me nikoli ne boš, čeprav si sunil predvčerajšnjim tako močno, da je telo popustilo. Glasba ostaja in posamezniki, ki ji bodo vedno prisluhnili. In posamezniki obstajajo, ki se bodo vedno borili, da bo slišana, četudi ne nujno sprejeta od vseh. Da je določena simbolika v tem, da je prišel poslednji sunek ravno nekaj ur pred koncertom, posvečenim meni, meniš? S tem se celo strinjam, ne boš verjel. Ker, veš, moja poslednja želja je izpolnjena. Celo TI tega nisi mogel preprečiti. Izpeljal sem svoj véliki koncert. Ti zaupam še nekaj? Ne bo zadnji. Nočeš več poslušati? Razdražen postajaš, kajne? Ker si ti tisti, ki mora vedno imeti prav. Ker si ti tisti, ki jemlje vedno mlajše, ljudi na vrhuncu moči, ljudi, ki bi lahko še ogromno dali družbi, svetu. Ti si tisti, ki mora na koncu zmagati, kajne? Prav. Prepustil sem ti poslednjo bitko. Vojna niti slučajno ne bo tvoja.
Kino Šiška je poln, veš.”
