Včeraj je bil dan duševnega zdravja. Dolgo sem premišljevala, ali naj tole napišem ali ne, ampak zdi se mi, da je resnica edini način. Čeprav se o tej temi vedno več govori, pa je vse, kar se dotika tega področja, še vedno večji ali manjši tabu.
Dejansko se mi zdi, da me je to področje vedno zanimalo. Ko smo na faksu imeli psihiatrijo, mi je bilo vse zelo zanimivo in izpit sem si pustila za na konec, ker sem želela res vse proučiti. Ko sem med opravljanjem prakse šla v psihiatrično bolnišnico, so se mi kar malo tresla kolena. Priznam, kar malo sem se bala, da bo kdo mislil, da sodim tja ali pa da bo mi kakšen norec skakal pred obrazom. Zgodilo se ni nič od tega. Izbrali so mi pacientko, popolnoma normalno žensko. Na videz ne bi rekla, da je bilo z njo kaj narobe. Povedala mi je, da jo je prevaral mož in da se kar ni mogla pobrati. Ko je še v službi delo trpelo, se je odločila poiskati pomoč. Po tem pogovoru sem se malo zjokala. Zdi se mi, da ji je bilo v uteho, da mi je lahko vse povedala, ker se še vedno pričakuje, da greš skozi vse to sam. Tiho. Če bi si zlomil nogo, bi seveda lahko jamral o svoji bolečini.
Po faksu se mi je zdelo, kot da sem ambasadorka tega področja. Če je o teh ljudeh kdo grdo govoril, sem se jim postavila v bran. Če smo že razpravljali o tem področju, sem vedno skušala poudarjati, da je to bolezen kot vsaka druga.
Potem pa sem iz vloge, v kateri sem spodbujala pogovor o tej temi, prišla v drugo vlogo. Zgodilo se je meni. In ostala sem tiho. Jaz, ki sem vedno verjela, da je o teh stvareh treba govoriti, sem ostala brez besed. Blog sem objavila, pa ga potem ponovno izbrisala.
Če tako pogledam, sem imela kar srečo. Depresija ni bila prehuda. Hitro sem poiskala pomoč in s psihoterapijo vse rešila. Psihoterapijo si lahko privoščim in vem, kje poiskati pomoč.
Lahko pa ne bi bilo tako. Psihoterapevt mi je rekel, da ne bi čakala, da bo bolje, če bi mi iz poškodovane noge tekla kri. Pri duševnih težavah pa se velikokrat zgodi ravno to. Upamo, da bo bolje, pa ni. Potem tudi psihoterapija ni dovolj. Potrebne so tablete. Zgodijo se samomori.
Sistem funkcionira tako, da smo tiho. Da se še bolj zapremo vase in da poleg depresije dobimo še občutek sramu. Rešitev za sram pa je ravno to, da ga damo na plano. Da o njem govorimo. Potem nima več moči nad nami.
Poskrbite za svoje duševno zdravje vsak dan. Lahko se zgodi tudi vam ali komu od vaših bližnjih. Sama sem v redu. Spet sem stalno pozitivna, življenje je lepo. Vsak dan si napišem deset stvari, za katere sem hvaležna. Želim si, da tako tudi ostane.
Mogoče si bo kdo zaradi tega zapisa mislil, da sem šibka. Naj si misli, kar si hoče. Jaz vem, da je kdaj največja moč v tem, da si priznamo nemoč in da si poiščemo pomoč.