Ker je ravno tak dan. Še vedno se upiram pritisku Helloweena (vem, čudna, starokopitna sem). Buča je sicer izrezljana, pa še to le zato, ker smo jo dobili in ker si je želela hčerka. In ker je bil mož pripravljen izrezovati. Sama si s tem nisem hotela mazati rok-dobesedno in metaforično. Predvsem pa praznujem naše praznike. Res sem vesela, da je Primož Trubar pred tolikimi leti videl v Slovencih narod in ne le nekih neukih hlapce. Da je nekako videl v nas nek potencial, kaj vse lahko še iz nas nastane. Da nas je poklical po imenu. Lubi Slovenci.
Slovenske knjige nikoli ne ceniš tako kot takrat ko si v tujini. Ko sem bila v Ameriki sem imela na voljo tooooooooooooliko knjig. Še njihove javne knjižnice, ki niso najbolj ugledne so mi ponujale ogromno. A vendar je nekaj manjkalo. In vedno je bilo posebno dobiti mail od doma ali pa vzeti v roke kakšno od knjig, ki sem jih vzela s seboj.
Slovensko kulturo marsikdo jemlje kot nekaj parazitskega. Kot nekaj, kar samo jemlje in nič ne daje. Vem-enkrat sem naključno ulovila oddajo na radiu Ognjišče in naletela na salve sovraštva do kulturnikov A brez kulture in ohranjanja našega jezika, nas več ne bi bilo. Prav tako pa nas tudi kultura dela bolj ljudi (tem se je njihovo pomanjkanje kulture poznalo 🙂
Če bom edina, ki bom praznovala ta praznik. Pač bom. Hvala Primož Trubar.
