V enem od teh tednov, se je na kratko govorilo tudi o možnosti žledu. K sreči ni bilo nič. Vremenarji so v svojih napovedih dostikrat preveč pompozni. Vseeno pa sem se malo ustrašila. Še posebej, ker sem bila tudi tokrat doma z dojenčkom. Tako kot pred tremi leti.
Takrat sem bila novopečena mama. In teh 14 dni brez elektrike je bilo zame peklenskih. Obenem pa sem se počutila tako sama v svoji stiski. Iz medijev so prihajale sentimentalne zgodbe o tem, kako so se ljudje zbližali, igrali družabne igre- zame pa je bilo..nič fajn. Komaj sem čakala, da je prišel mož domov iz izmene v gasilskem domu.Sem mojstrica kako si zapolniti čas. Takrat pa so se mi dnevi vseeno vlekli. Spomnim se, da sem rekla, da mi gredo te vesele zgodbe o žledu na živce. Pa je nekdo rekel:”napiši svojo”. Pa nisem. Ker se mi je zdelo malenkostno. Ogromno ljudi je pretrpelo več od mene. Ljudje so izgubili hiše, ali utrpeli hujšo finančno škodo. Gasilci so dejansko pomagali ljudem (in pri tem ogrožali tudi svoja življenja). Bila sem na toplem. Tašča mi je vsak dan skuhala kosilo na starem štedilniku.Vseeno pa je bilo zame naporno. Verjetno sem imela poporodno otožnost, ki je perfektno sovpadla s tem turobnim časom (ja, še en tabu o katerem se tudi ne sme govoriti-pa čeprav se z njo spopada vsaka peta mama)
Sedaj bi najraje objela sebe iz pred treh let. Ji rekla, da ima pravico da je prizadeta,da se počuti ujeta in da je že sita vsega.In da bo bolje.
Po 10 dneh je mož dobil dopust in šli smo v Prekmurje.Tam je bil internet, tv in elektrika.Spet sem se počutila živo. Ko smo prišli domov, je bila elektrika tudi pri nas. Kot bi nas obiskal Miklavž, Božiček in Dedek Mraz obenem.
Verjetno moja stiska ni bila največja.A življenje pač ni tekmovanje kdo ima največje težave.Vse stiske pa imajo pravico biti slišane.In objete.
Zato je začetek februarja zame prav posebna obletnica.Vsaj enkrat v letu se spomnim, da stvari niso samoumevne. Tako da žled hvala.