O zaupanju

Večja kot kriza materialnih vrednot, je trenutno kriza zaupanja. Nihče več nikomur ne zaupa. Težko je zaupati Cerkvi, ker ni konsistentna s tem kar oznanja. Starši ne zaupajo več učiteljem. Zaupanje politikom, da delajo res v naše dobro, je tudi minimalno.
Od vseh sem zadnje čase zaupala le Klemenčiču od protikorupcijske komisije. Pa se mi zdi da mi je prišlo na ušeša, da ima tudi on nekaj masla na glavi.
Skratka. Tako sem ugotovila, da zaupam samo še sebi in najbližjim.In kakor se smešno sliši-zavodu za varstvo potrošnikov. Odkritje njihove strani me je pahnilo v kratko obsesijo. Toliko stvari sem izvedela, ki jih drugače ne bi. Predvsem pa kako ne smem čisto nič zaupati v nalepke na embalaži. Stvari ki so oglaševane kot dobre za otroke, imajo v sebi še za odrasle preveč sladkorja. In na določenih embalažah piše tudi,da ni nič dodanega sladkorja, v bistvu pa je sladkor presežen za trikrat.Določene kreme vsebujejo v sebi ornh število hormonskih motilcev-pa so še oglaševane kot prestižne.Skratka vsem ki še niste priporočam,da se včlanite v zps.
Žalostno je, da ne moreš verjeti vsem na besedo. A tak je ta svet. Očitno