Ne, ne bom šimfala (čeprav najraje bi). Radio aktual? Tanja Žagar? SERIOUSLY?
Kakorkoli že. tokrat raje prilagam razmišljanje Romana Vodeba o viktorjih. S psihološkega vidika je analiziral kako in kaj. Super možak. Kot vsi veliko moški, malo poln sebe.Ampak se mu oprosti. Po vseh poženščenih moških dandanašnji je to celo osvežilno. In zabavno.
Viktorji, redeče preproga, selfiji, elita, estrada …
Objavil/a Roman Vodeb, dne 2015-04-19 ob 14:51:11
Ko tedensko snemam radijske komentarje/kolumne (Radio Europa 05), včasih kar težko najdem temo, o kateri se splača kaj drugačnega, nekonvencionalnega oz. »pametnega« povedati. Ta teden sem se odločil spregovoriti o paradigmi izbora slovenskih »Oskarjev«, torej Viktorjev. In na to temo se bom tudi blogarsko razpisal.
In medias res: če estradniki, o katerih bo tokrat tekla beseda, ne bi bil tako zelo, torej patološko/grandiozno, narcistično zaznamovani, tudi paradigme raznoraznih izborov Oskarjev, Viktorjev, Borštnikovih prstanov ne bi bilo. No, tudi rumeni tisk bi hitro izumrl. Namreč: narcistična patologija je tista, ki perpetuira vse te gala prireditev, na katerih se izbirajo raznorazni naj-zvezdniki, naj-estradniki.
Nihče, ampak res nihče ni bolj motiviran, da se takšna prireditev odvija tudi na Slovenskem, kot ravno sami nominiranic za te »prestižne« nagrade, priznanja. Celo elitne ovčice, ki se znajdejo v dvorani kot (gala) »osmatrači« – ker to pač niso klasični gledalci – si ne želijo takšne prireditve tako močno, kot sami estradniki oz. nominiranci. In natančno ti oz. taki, bolje rečeno ameriški – še bolj natančno: hollywoodski – zvezdniki so bili tisti, ki so(si) »iz-želeli« in potem napihnili te svoje izbore »naj-naj«, torej Oskarjev, v nebo, v stratosfero, v vesolje. Raznorazni odrski oz. medijski zvezdniki so pač klasični narcisi, torej patološki narcisi, ki rabijo aplavz (soj žarometov, kamere, bliskavice, mikrofon …) bolj kot Sahara vode. Glasbeniki si (med sabo podeljujejo) Grammye – tudi oni so obsedeni z odrom, javnim aplavzom, sojem žarometov, kamerami, mikrofoni … Slovenski gledališčniki so podeljujejo Borštnikov prstan, komiki/humoristi Ježkovo nagrado (satira je v komično paradigmo in Ježkove nagrade padla naknadno, čeprav je bil Frane Milčinski – Ježek celo bolj satirik, kot komik oz. klasičen humorsti) …
Da bi kdo dal kakšnim dobrotnikom nagrade za plemenita, altruistična ali etična dejanja, pa se to v butalski Sloveniji ne bo kar tako zgodilo. No, za »pogumne Slovence«, ki so se izkazali z nekimi nesebičnimi/hrabrimi dejanji, se je nagrada zadnja leta podeljevala – če se ne motim jo je začel brezplačnik Žurnal24. Take nagrade so pa spoštovanja vredne. Gala prireditve, kakršna je bila v soboto v Mariboru pa … – seveda so dobrodošle oz. »morajo biti«. Ampak – na žalosti si pa znanstveni, modreci/filozofi ipd. ne podeljujejo takšnih priznanj – še posebno ne v takšni gala-pompozni obliki – kot to počnejo raznorazni (patološki/grandiozni) narcisi. Edino politiki so tem estradnikom po izraženosti narcizma še kos.
Zanimivo je, da je v intelegibilni paradigmi podeljevanja priznanj (Oskarjev, Grammyjev, Viktorjev, Borštnikovih prstanov, Ježkovih nagrad …) prisotna tudi »nagrada za življenjsko delo« – to je tista nagrada, ki jo prejmejo tisti »oveneli« ex-zvezdniki, ki so si nagrado prislužili za minulo delo. Namreč: »tonjenje v pozabo« je za narcise nočna mora. In depresija je najbolj moreč spremljajoč moment (patološkega) narcizma. Najboljši antidepresiv za narcistično depresijo seveda ni antidepresivna tableta, pač pa javni aplavz/priznanje. Ko se nek, za narcizem dispozicioniran človek znajde na odru, v soju žarometov in je podprt za javnim aplavzom/priznanje, postane od tega odvisen, na nek način celo zasvojen. In če tega ni deležen, postane potrt, melanholičen, depresiven. Mnogi v pozabo toneči hollywoodski zvezdniki si najamejo kamermane in snemajo film o sebi; odsluženi igralci, ali TV/radijski voditelji si umislijo svoje oddaje/šove ne nekih »vaških«/marginalnih TV/radijskih hišah/postajah … Tovrstnim estradnikom/zvezdnikom je tudi staranje nočna more. Ne samo, da so ženske obsedene z mladostniškim videzom (in posledično z lepotnimi operacijami), pač pa so v lep izgled/videz ujeti tudi moški, ki si vbrizgavajo botoks, si barvajo lase, porjavijo si kožo v solariju. Da bi razumeli vse spremljajoče momente teh gala prireditev je potrebno dojeti tudi fenomen t. i. sekundarne elaboracije, ki jo je v psihoanalizo plasiral prav Sigmund Freud.
In vse to zaradi pogojno ljubečih staršev, največkrat narcisom zagode mama.
