Pri delu s starši naletiš kot učitelj na raznorazne profile ljudi. Z enimi se brž ujameš, z drugimi gre težje. Z nekaterimi pa ne gre.
Tak občutek sem imela pri eni mami. Z njo so se zapletli že vsi strokovni delavci pred menoj. Pri tem ni bilo važno, ali so bili do nje prijazni in popustljivi ali trdno stoječ za svojimi pravili.
In jaz? K sreči sem jo izkupila brez hujših prask (nekateri moji podrejeni so seveda dobili koš obtožb-za nič posebnega). Obenem pa sem se zavedla da nisem tako različna od nje kot bi si mislila. Sem grozila vsem nadrejenim da je bilo po moje? Ne. Sem pripravljena vsakega nadreti, če imam slab dan? Prav tako ne. Vseeno pa sem se v času ko sem delala popoldne (in je bil s hčerko večinoma mož)- zavedela nečesa-da hočem, da tudi mož dela po MOJE!
Če ni bilo tako kot se je meni zdelo pametno-sem bila slabe volje. Ni mi bilo všeč, ker je bila preveč/premalo oblečena, šla spat prezgodaj/prepozno. Rabila sem nekaj časa da sem ugotovila v čem je problem. Želela sem, da je vse po moje. V vzgoji pa sva dva. Ko sem to sprejela je bilo lažje. Kdaj moraš sprejeti, da obstaja več pravilnih poti do istega cilja. Da je morda kakšna pot še celo boljša od tvoje. Se morda naučiš nečesa novega. Prav tako odkriješ pravo svobodo, ko enkrat prepustiš stvari drugemu. Ko ti ni več potrebno checkirati, nadzirati, ampak preporosto zaupaš. Zaupaš da je tvoj otrok v dobrih rokah.
In tako sem nekako preživela čas ko nisem imela vsega pod nadzorom. Želim si, da bi bila tega zmožna tudi ta mama. Njeno življenje bi bilo lažje. Pa tega ni zmožna. Žal. Dvomim da se bo sedaj čudežno spremenila.Še naprej bo imela težave z vsemi po vrsti in še vedno bo pričakovala, da bo vse tako kot si bo sama zamislila.
Lahko pa se jaz učim od nje.In sem se. Vsaj ene stvari.
