Pred časom me je pretresla ena žalostna zgodba. Čeprav se me ni neposredno dotikala, sem se jokala vsaj pol ure. Dogodek me je resnično pretresel. Še več. Počutila sem se kar malo krivo, ker mi gre vse tako po maslu. To je baje neka značilnost nas slovanov. Pa verjetno tudi nas kristjanov. Da nismo povsem srečni, če nismo tudi malo nesrečni. Bil je torej četrtek in zdelo se mi je da mi gre predobro.
V petek zjutraj pa me je klicala mama. Z vestjo, da se je ata huje poškodoval in da je na intenzivni. Spet sem se jokala. Tokrat zaradi sebe. Samo en dan, pa se ti življenje lahko povsem obrne na glavo. Nekako sem preživela tista dva dneva dokler ni začelo iti na bolje. Še dobro, da je bil tisti vikend tud naš glavni gasilski dogodek. Brez podpore gasilcev bi bilo vse le še težje.
Stvari so potem kmalu šle na bolje. In prejšnji petek je prišel domov. Čaka pa ga še dolga pot okrevanja. Tokrat se je zgodba srečno končala. Kdo ve, morda se naslednjič ne bo. Ob vseh tragedijah ki se dogajajo po svetu je malo nesmiselno se vprašati zakaj se je to zgodilo ravno meni in mojim bližnjim. Zakaj pa ne meni in mojim dragim? Ob vseh tisočih boleznih ki so uradno priznane, težavnih odnosih, revščini, brezposelnosti,vojnah,prometnih nesrečah, terorizmu ..težko misliti da bomo pa ravno mi imuni na vse.Da ravno nas ne bo nič doletelo. Križ prej ali slej pride. Pomembno je, da si ga takrat ko pride kolikor toliko elegantno damo na ramena. Da odžalujemo stisko, ker smo dobili po našem mnenju pretežak križ. Ko se izjokamo, gremo spet v akcijo. Skuhat kosilo in zamenjat plenice. Ker gre pač življenje naprej in ker nam drugega ne preostane.
Poleg običajnih naukov o krhkosti življenja, sem iz te situacije pobrala še en nauk: nikoli se ne bom več sekirala čes, saj mi gre predobro. Nikoli ne veš kaj te čaka za ovinkom. In tudi bolje je tako.
