Marca smo šli v Emavs. No, ne ravno tja. Smo pa šli malo na pot kot to zahteva velikonočni ponedeljek. Odločili smo se za Kočevje. Ker tam ni ravno nevem kaj za videti, smo se odločili da gremo tudi v Kočevski rog.
Vesela sem, da smo šli. Kar malo srhljivo je , če si pomislil, da so še pred 70 leti tja okoli se lovili s puškami. In glede na to, da ni nikjer nikogar, so to lahko počeli brez prič.
Glede obravnave druge svetovne vojne v medijih in vse vprek, sem jezna na oboje. Na leve in na desne.
Na leve zato, ker obsojajo domobrance (ne vidijo da so morda tudi sami krivi da je prišlo do njih). So regije, npr primorska, kjer je partizanski ideal svetel in lep.Tak kot naj bi bil. In so tudi druge regije, kjer so partizani delali neumnosti. Kar se pač zgodi, če daš orožje v rokam ljudem, ki zanj niso najbolj zreli. Med drugimi razlogi. A toliko na kratko.
Na desne pa prav tako,ker iz sebe delajo žrtve. Vse kar je povezano s partizanstvom, dnevom OF obsojajo in mečejo v en koš. Res je, da so npr. povojni poboji hud črn madež, obenem pa ne vidijo da je bilo v tem gibanju veliko pozitivnega. Da morda izvedba ni bila brez napak, a da je bila ideja dobra. Upreti se svojim zavojevalcem npr. in ne kar kleniti. Na začetku ko sem odkrivala to problematiko, sem bila vesela poročil na temo te temne plati v katoliških medijih. A sedaj po 15 letih od takrat, ko me je to zanimalo, je teh tem, tam še vedno veliko. Preveč glede na to, da je od takrat že 7o let plus.
Razumem, da so travme. A če traja travma več kot 70 let, je nekaj resno narobe in je čas za obisk terapevta. Ker to pač ni normalno. Če boš v rano pač vsak dan dregal..se ne bo nikoli zacelila. In niti sto let ne bo dovolj, da bi se rane zacelile.
Vsi so bili ljudje. Lahko se ne strinjamo z vsem kar so naredili. a bili so ljudje. In to mladi ljudje. Ki bi morda sedaj naredili kaj drugače. Ki bi morda šli drugam, če bi ljudje okoli njih, njihovi sosedje, sorodniki šli drugam. So ljudje, ki so najlepša leta izgubili v vojni. In ta jim je verjetno vzela tudi nedolžnost. Verjamem, da so se vsi odločili tako, kot so mislili da je prav. Vsaj upam v to.
Zato je zame danes bil praznik.
-Praznujem pogum prednikov, da se niso kar vdali, temveč so se borili proti večji sili. Kot David z Goljatom.
-Praznujem, da živim v svobodni državi. In to ni samoumevno! Sirija je samo eno državo proč od Turčije. Ta pa ni tako daleč. —Predvsem pa, sem hvaležna ker pred menoj niso bile take odločitve. Ker lahko je iz varnega zavetja kavča na forumih besno tipkati besede kot so »izdajalec«! »Komunajzar«! Težje pa je bilo njim. Sedaj je lahko biti pameten.
-Hvaležna sem za svoje prednike. Ki so se tudi borili na obeh straneh. Bolj naključno kot namerno. Zato mi ni treba nositi s seboj tolikšnega sovraštva kot ga nosijo nekateri (get a life people!)
In za konec še dva primera dobre prakse. Ki sta seveda ostala dokaj neopažena. Ker se je lažje jeziti kot sprejemati (sploh sedaj ko sem noseča in me ves čas nekaj jezi, lažje razumem te konstantne netilce sovraštva-le da njihovega stanja po devetih mesecih ne bo konec).
-VSEPOSVOJITEV. SI: Na njihovi strani lahko naključno »posvojiš« žrtev druge svetovne vojne. Te žrtve so z obeh strani. Zanjo, če si veren, moliš, sicer pa jo imaš v spominu in se kdaj nanjo spomniš. http://www.vseposvojitev.si/
-SLOVENIJA IMA SRCE: http://www.slovenijaimasrce.info/ Za ogled posnetka priporočam robčke J Očeta Pavle in Mici sta bila domobranca, Minkin ata borec Gradnikove brigade. Njihove zgodbe so se prepletle, ko so se srečale pod isto streho – v redovni skupnosti. Kaj se je zgodilo z bolečino izgube očetov in s političnimi nasprotji?
Lets move on! It is time. Jaz sem.
