Vedno se mi je zdelo da smo slovenci pošteni. O tem je pisal že Trstenjak. Eno celo knjigo je posvetil temu. Predvsem pa sem odraščala v taki družini. Nismo bili glavni na vasi, niti ne najbolj bogati. Ampak nekaj je sigurno. Bili smo pošteni. Moj ata še posebej. Položnice je plačeval pred rokom, vozil je po omejitvah ali še manj. Spomnim se, kako mi je nekoč, z gnusom razlagal, kako določeni ljudje pred državo govorijo da so samohranilci sicer pa živijo skupaj. In imel je prav – to ni pošteno.
Zaradi družine in Trstenjakove knjige, sem bila prepričana, da smo slovenci najbolj pošten narod na svetu. Tako zelo sem bila prepričana v to, da sploh nisem opazila ‘red flags’. Ko so mi svetovali, naj omenim da se v Ljubljano vozim po daljši poti in sem tako dobila študentski dom, se mi je zdelo da tako pač mora biti. Ampak tudi to ni bilo pošteno. Tudi ko so predlagali, naj plačamo brez računa, da bo tako za vse ceneje. Vse to sem spregledala, ker sem verjela v paradigmo slovenske poštenosti.
Potem pa sem spoznala še veliko drugih družbenih skupin. V nekaterih je bilo vzdušje ravno obratno kot doma. Nekje so se celo hvalili, kako so prinesli državo naokrog. Čeprav sem kdaj tudi jaz naredila, kaj kar morda ni bilo najbolj pošteno, pa se s tem nikakor ne bi hvalila. Ko sem brala še zapise Miha Mazzinija, sem ugotovila, da je takih ljudi…veliko.
Vem, da so finančne mahinacije marsikomu vzele vero v dobro upravljanje javnega denarja. Miljoni, ki smo jih davkoplačevalci vrgli v reševanje bank, preplačevanje operacijskih miz in podobno. Razumem. Razumem, da te finančne nepravilnosti pripeljejo do tega, da si rečeš da boš poskrbel predvsem zase. Prav tako tudi razumem in ne obsojam če gre za finančne stiske. Če si v finančni stiski in komaj shajaš – prav, razumem. Naredi vse, da poskrbiš za svojo družino, ne obsojam.
Obsojam pa vse druge. Tiste, ki jim gre čisto dobro, pa še vedno skrbijo le za lastno rit. Čeprav bomo mi v javnem sektorju prej ali slej poskrbeli za njegovo rit ali za nekoga od njegovih bližnjih. Ker bo rabil vrtec, šolo, zdravstveno oskrbo, oskrbo starostnika ali kaj tretjega.. Če bomo vsi v lastno skupno skledo prispevali le pljunke, bo v njej ostalo le malo dobrega. Sama delam v javnem sektorju. Iz skupne državne blagajne sem plačana. Bilo bi povsem zgrešeno, če bi skušala iz nje samo potegniti, obenem pa se izogniti plačevanju vseh računov kjer bi se le dalo.
Želim si, da bi nam vsem šlo tako dobro, da bi za vsako opravljeno storitev vzeli račun. Pa čeprav je to dražje. Temu župniku, pa, ki je tudi plačan iz javnega denarja, pa javno poziva ljudi, naj ne vzemujejo računov… Še Jezus je rekel, dajte Bogu kar je Božjega in cesarju kar je cesarjevega. Fuj in fej. (Bi napisala kakšno bolj hudo kletvico, ampak se ne bom spustila na njegov nivo).
Moj ata mi je postavil velik cilj glede poštenosti. Sama nisem tako stoprocentna. Si pa želim, da bi bila tudi jaz čimboljši zgled hčerkama. Ne, ker bi bila poštenost kul. Dostikrat prideš dlje, če nisi pošten. Vsekakor pa spiš bolje, če imaš čisto vest. In to je najbolj pomembno.
