Preden sem šla k birmi sem morala prebrati celo sveto pismo. Stara zaveza je bila še posebej kruta. Najbolj pa so me jezili izraelci. Ti so že obljubili Mojzesu/ Abrahamu/ da mu bodo sledili in da bodo upoštevali vsa pravila. Pa so padli. In ne le enkrat. Šli so k drugim bogovom in pozabili na obljube.. Tako jezna sem bila nanje ko sem brala. Pa saj ni tako težko vztrajati v obljubi! (ja, v bistvu je).
Potem sem ta teden gledala dokumentarec o Martinu Luthru Kingu. Tudi on je imel podoben problem. V Washingtonu je šla z njim brezkrajna množica. V Dallasu, na zadnjem govoru pred smrtjo ni bil sam. A privržencev je bilo vedno manj. Druga, bolj militantna gibanja za črnce so pričela pridobivati na vplivu.In vse tiste množice, ki so takrat hodile za njemu.. so šle nekam drugam.
Ob tem sem pomislila tudi na svoj blog. Ker sem blogerka imam tudi svoje sledilce. Ker sem baby mini blogerka jih vseeno ni toliko, kot pri tistih največjih blogerjih. Vseeno pa mi množica 20000 ljudi, ki so prebrali moj zadnji blog na portalu Nosečka, še vedno ne gre iz glave. Ker je to pač ogromna številka. A dejstvo je to. Množice pridejo. Prav tako pa tudi gredo. Večji kot je bloger več ima sledilcev, obenem pa tudi večjo možnost za nestrpne komentarje lepo skrite pod “to je samo moje mnenje”. 20000 ljudi, ki jim je bil tokrat moj blog všeč, bo lahko povsem popljuvalo moj naslednji blog. Cause people.
Kar hočem reči je, da sem vesela, ker sem dosegla tak rekord. A najbolj pomembni so mi moji najožji sledilci. Moji dve punčki ki capljata za menoj. Tisti sledilci, ki mi sledijo od začetka. Tisti slovenci, ki me berejo v tujini in vidim pri statistiki, da so me zopet prebrali. Množice so danes tu jutri tam. En dan te imajo v čislih, drugi dan te obesijo na tnalo zaradi ene besede. Predvsem pa- blog je način kako sledim sebi in svojem notranjem glasu. Bogve kam me bo popeljal v naslednjem blogu.
