Včeraj smo šli z mojimi posebnimi učenci na sprehod. Z veseljem grem z njimi ven. Zdi se mi prav, da jih ostali vidijo. Da nismo skriti, ampak da smo del skupnosti.
Ko smo šli proti šoli, smo hodili pred eno muslimanko. Bila je debela in iz profila mi ni izgledala nič kaj privlačno. Prav začela sem razmišljati o tem kakšna vera je islam in kaj si mislim o vseh teh kulturah ki ženske ali povsem zakrivajo ali napol slačijo. Razmišljala sem o religiji, ISISU in o tem, da morda religije ni tako pametno brezglavo posredovati naprej otrokom.
Kakorkoli že. Po glavi so mi rojevale vse te misli. Prav začutila sem, kako nisem nič boljša od vseh drugih ljudi s predsodki. Tudi sama jih imam. V tistem trenutku pa se je muslimanka ustavila. Ko je videla našo posebno skupino, nas je spustila naprej. Lepo nas je pozdravila, se nasmehnila in nam zaželela lep dan. Iz srca.
Nisem si mogla kaj da me ne bi bilo malo sram. Kot Prežihov Voranc v črtici Guten Morgen. Ko smo hodili po pločniku je veliko drugih ljudi pogledalo kar stran. In ta edina ženska, o kateri sem si mislila vse živo, je edina zmogla gesto prijaznosti.
Fina lekcija.Hvala življenje
