Bilo je pred nekaj leti. Odločila sem se, da bom šla štopat iz konca Celovške. Izstopila sem po mojem zgrešenem mnenju par postaj prej. Potem pa se je pešpot do štop placa vlekla in vlekla in vlekla. Potem pa sem se nekam usedla. In tam videla prelep vodnjak. Sploh ne vem kaj je delal tam ob levi strani celovške. A pač sem ugotovila, da lahko gledam tja, ali pa na od avtov prepolno celovško. Od mene je odvisno kam bom usmerjala pozornost.In sem jo vsaj nekaj časa še v ta vodnjak. Potem pa šla štopat.
S pomanjkanjem otrok v prejšnji službi in nezmožnostjo zagotoviti toliko oddelkov kot prejšnje leto, sem ostala brez službe. Sprejela sem prvo službo, ki mi je bila ponujena. Ta ni idealna. Delo je popoldne. Na vsakih 7 tednov delam tudi med vikendom. Ni ravno blizu. Pa se pritožujem? Niti ne. So me pa velikokrat znervirali komentarji drugih, ko sem jim o službi govorila. A takoooo daleč ? (ja, tako daleč). A s tako prizadetimi otroci (ja,ti otroci veliko stvari ne zmorejo. A še zdaleč niso le rastline).A tako malo si s hčerko (ja, ne vidiva se toliko kot prej, sem pa tisti čas res z njo.In vrtec mi pri tem omogoča veliko fleksibilnost). In še kakšna podobna cvetka je bila. Veliko ljudi hoče le sprožiti pogovor, a po n-tem takem zagovarjanju, ti začne vse iti na živce. Če bi se vsak dan smilila sami sebi, bi bilo res težko. Če bi na vse gledala na tak način,kot gledajo določeni ljudje, bi res trpela. Tako pa se skušam osredotočati na pluse. Da še mož malo vidi, kako je imeti super turbo aktivnega dveletnika. Da imam dopoldne celo kakšno uro zase. Da v avtu poslušam vse žive podcaste. Da pri delu užvam. Da imam fine sodelavce (če pa slučajno kakšen ni fajn, se pa varuhi tako ali tako menjavajo, in tistih sitnih ne vidiš vsak teden). Da sploh imam službo.Da mi vrtec pomaga, da je Mija v vrtcu in z menoj toliko časa kolikor želim.
In podobno je sedaj pri beguncih. Nič ne bi imela proti, če jih ne bi bilo. Če bi ta val usahnil-a nič ne zgleda, da bo.A so tu. Eni bodo gledali v vsak pokazatelj, ki bo dokazal da so barabe (nekatere novice o ropih so bile celo izmišljene, vse z namenom strašenja ljudi), da so nemarni, nehvaležni. Nekaj jih bo sigurno takih. In če bodo gledali v to, bodo imeli prav.
Spet drugi pa bomo v tem videli priložnost da pomagamo. Ta vikend sem imela več časa kot ponavadi, in sem prav hotela iti pomagat. Javila sem se Slovenski filantropiji, pa so mi odgovorili, da rabijo pomoč šele v ponedeljek. Da so ta vikend že povsem zasedeni. Mi bomo osredotočali hvaležno pozornost na policiste ki junaško opravljajo svoje delo. Videli bomo rdeče noske, ki so se lotili razveseljevati ljudi, ki so polni obupa. Videli bodo stisko, nemoč, utrujenost, žalost. Ljudi ki so prestali mnogo. Videli bodo prostovoljce, ki so prišli k nam pomagat iz drugih držav. Videli bomo nešteto zbiralnih akcij, zbranih stvari, ki kažejo da smo slovenci solidarni in dobri ljudje. Gledali bomo dobro. In tudi mi bomo imeli prav.
Kdor hoče sovražiti naj sovraži, kdor pomagati pa naj pomaga. Za vse je dela dovolj.
