Trenutki obupa se največkrat začnejo z veliko ssrečo. En dan prejšnji teden se mi je zdelo, da gre končno vse v pravo smer. Počutila sem se povsem v enem svojem mehurčku. Še par dni, še par njiv, še par opravkov pa bo.
Potem sva z Mijo pospravljali, kuhali in se šli malo pocartat. Med tem igranjem pa me je nekako dregnila v oko. In me opraskala. Tast je oko malo pogledal, a ni videl nič. Tako sem malo ostala v hiši in čakala da bo bolje. Pa je bilo le slabše. Ko je prišel mož iz službe smo brž šli k zdravniku.
Tam je zdravnik brž odkril da imam poškodovano roženico. Da se lahko vse popravi, če bom pridno jemala zdravila.Sicer pa da bi lahko dobila tudi trajno izgubo vida-će ne bi prišla. Samo te besede te kar malo streznejo.
Imam svoj fair share dela s slepimi in slabovidnimi. Še celo z Mijo sva se učili o mojih učenčkih in o tem, da enemu izmed njih ne delajo učki. Pa sem bila vseeno povsem izgubljena. Ugotovila sem, da so vse moje prostočasne dejavnosti vezane na vid. Sploh nisem vedela kaj naj delam.
Potem sem dobila nove ideje. Preposlušala sem vse oddaje na valu 202 in radiu Ognjišče. In našla nove podcaste vredne poslušanja. Okdrila sem Soundcloud.
Predvsem pa sem imela ćas za svoje misli. Te sem osredotočala na cilj-zopet normalno videti. In na majhne korake, ki so me do tega cilja spremljali. Dragoceno mi je bilo, ko sem prvič snela eye patch. In za par sekund se z obemi očesi nekam osredotočila. Ko me neko jutro ni več bolelo. Obenem sem se zavedla kakšno bogastvo knjig, filmov, lepote sem že doživela s svojimi očmi. Čeprav se imam kot defektologinja za nekoga ki zna ceniti, vse to kar ima,se vse prevečkrat pokaže, da pozabim na pol stvari ki jih imam. In zato sem hvaležna tudi življenju da me je na to spet spomnilo. Morda pa spomnim še jaz koga.
Nikakor ne mislim da je bil to big deal. A kot v OINTB. Some people have big shit in their life. You may have small shit. But it is ok, that also this little shit of yours smell terrible and you feel awful bout it.