Težave so se začele že z lupinico. Optimistično sva imela le eno. Računala sva, da se bova že zmenila kdo jo bo rabil. Čez vikend pa se tako ali tako vozimo vsi skupaj. Pa seveda ni šlo po načrtih.
Zmenjena sem bila že s prijateljico. Previjalna torba urejena, jaz tudi (za silo 🙂 . Grem do avta z dvema torbama in dojenčkom,… ko ugotovim, da je lupinica ostala v moževem avtu. Podobnih pripetljajev s pomanjkanjem otroških sedežev v naši ožji in širši družini je bilo kar nekaj.
Tako sem bila sedaj, ko sem sama začela spet hoditi v službo, kar vesela, da smo imeli doma še Bubble Bum sedež na preizkušnji. Prav zares smo ga potrebovali. Moj mož nikoli ne ve, kdaj bo prišel s službe domov. Tako, da grem po Mijo v vrtec enkrat jaz, enkrat mož, enkrat dedi, enkrat babi, pa drugi dedi, pa druga babi… Tako si sedaj redno izmenjavamo ta avto sedež, saj je res enostaven za instalacijo in ga lahko pustimo tudi v garderobi vrtca. Čeprav je Mija še nekoliko premajhna za jahača, lahko pas prilagodimo z dodatno zaponko, ki poskrbi, da je pas ustrezno nastavljen.
Škoda mi je le, ker ga nismo imeli že lansko pomlad. Takrat smo se še kot 3,5-članska družina odpravili raziskovat južno Italijo. Prileteli smo v Bari in tam najeli avto. Ker pa je otroški sedež nujen, smo mogli za najem le-tega plačati dodatnih 60 evrov. To pa je kar dosti več od cene sedeža Bubble bum.
Sama sem antipraktik. Vse dosedanje avtosedeže sem prepustila možu. Sploh se mi ni dalo ukvarjati z njihovo inštalacijo. Ta pa je tako enostaven, da sem ga še jaz osvojila.
In kaj je hčerki najbolj všeč? To, da se lahko še malo nasloni na Sneck potovalno blazino.
Sedež Bubble bum priporočam vsem družinam, kot je naša. Družinam, ki radi potujejo, ki potrebujejo prilagodljiv sedež, ki ne zasede veliko prostora in ga lahko spravimo tudi v torbico.
Pa veliko srečno prevoženih kilometrov.