Še par dni in gremo v London. Za mnoge kolege, prijatelje, znance ni to nič posebnega,ker tudi sami potujejo. Za nekatere pa. Večina odzivov je bila prijetnih in sem bila vesela, da se veselijo z menoj. Nekateri pa..
Slišala sem da je to neumno, zakaj moramo tako daleč (ena ura z avionom je vsekakor manj kot 10 ur v avtu do Dubrovnika-ali še kaj več zaradi 30kilometrskih zastojev.). Kaj da bomo tam sploh počeli (točno to, počeli bomo stvari-se sprehajali, videli stvari, ki jih dosedaj še nismo) in kako je to drago (nič ceneje od 14 dni na morju-bi morala sicer preračunati, ampak ja, verjetno).
Logično je, da ne morejo biti vsi odzivi polni vzhičenosti. Po n-tem zagovarjanju pa te počasi že jemlje potrpežljivost.
Toliko bolj, ker sama vidim prednosti v vseh krajih, kamor hodijo ljudje okoli mene.
1.če gredo na morje-fino, se bodo odpočili, malo namakali v morju in pustili svojega notranjega dojenčka da pride na plano (ležati, spati, dobro jesti 😉
-a) če gredo na morje brž na začetku: super, boste brž po končani šoli odšli. To bodo otroci komaj čakali konec pouka
b)če gredo na koncu:super-se boste imeli celo poletje česa veseliti
2.če gredo v hribe; super, malo se boste ohladili, in občudovali lepote naših gora
3.če bodo doma; super, najbolje se lahko odpočiješ doma-in vse kar sem napisala v prejšnjem blogu
in tako naprej.
Pri čisto vsaki od teh kategorij sem za sogovornika vesela. Vsak oddih ima svoje prednosti in slabosti. Zato me še toliko bolj jezi,ko z nasprotne strani ni isto. Sama ne čutim nobene potrebe, da bi hribolazca spreobračala v morjeljubca. Vsak ima rad kar ima pač rad. Zato še toliko bolj težko razumem ljudi, ki bi dopustili le tako kakor delajo oni. In nič drugače. 14dni na morje in pika.Ker drugače od tega je čudno.
We seem to like to travel. Mija tega ni spremenila. Sedaj bi hotela svet pokazati tudi njej. Da vidi, da so še drugačni ljudje od nje.
Živi in pusti..potovati
