Na predvečer kulturnega praznika sva šla v kino. La-la land je bil super izbira. Lahkoten, a ne plehek, realen, a ne prekrut.Romantičen, a ne slaboumen kot romantične komedije. Vsekakor priporočam.
Predvsem sem se našla v jazzistu, glavnemu igralcu. V New yorku sem bila na kar nekaj jazz koncertih. Na prvega sem šla zgolj zato, ker nas je povabil eden od newyorških slovencev, ki je takrat stanoval pri slovenskemu župniku. Jazz mi ni bil nikoli všeč, zato sem šla na koncert z nizkimi pričakovanji. Odšla pa povsem navdušena. Kar pa me je najbolj šokiralo, se je zgodilo po enem od teh koncertov,kamor sem šla poslušat naše fante. Počakala sem, da so vse pospravili in bila sem priča njihovemu plačilu. Bilo je mizerno. Plačati so morali najem lokala in še nevem kaj. To, kar so dobili plačano je bilo malo. Kar malo nerodno mi je bilo. Toliko bolj, ker sem jih opazovala s kakšnim navdušenjem so igrali. Prisežem, eden je tako padel v glasbo, da je izgledal kot kdo od mojih učenčkov 🙂
Ta glavni junak ima isti problem. Naj sledi svoji strasti-in komaj shaja iz meseca v mesec. Ali naj si poišče smotrno službo na svojem področju in izgubi sebe? Ker na žalost je tako. Če si pametna, boš naredila kot Tanja Žagar in Brigita Šuler. Diplomirala boš na akademiji za glasbo-potem pa šla v najbolj enostaven pop, (z besedili take zahtevnosti, da jih razumejo tudi triletniki), vse pa boš začinila še z dekoltejem, in seveda namigovanjam na seks.. In voila-zvezda je rojena. Če pa boš šel v klasično glasbo..Pa boš morda komaj izdal CD-ki ga bo morda kupilo 100 ljudi.
Vsi gledajo na kultrurnike kot parazite. Kot na nekaj kar bi najlažje ukinili. A kaj pa je majhen narod brez Pavčka, Minattija, Kobilice? Človek ne živi samo od kruha. Rabimo kulturo. No,glede na vse objave na facebooku-še bolj nujno rabimo tudi dodatne ure slovenščine (vključno z menoj).