Kot vsak ponedeljek sem tudi ta z veseljem prebrala kolumno Mihe Mazzinija. Res. Berem jih s takim užitkom, kot bi imela pred seboj tablico najboljše čokolade.
Tudi tokrat je bil kritičen in sicer do mam. Nič ne rečem. Veliko staršev je v teh časih res ponorelo. Še posebej če pomislim na to, da otroštvo kot doba praktično nekaj novega (Bi navedla vir knjige, ki smo jo brali pri sociologiji pa se jo trenutno ne spomnim). Na otroke so večino zgodovine gledali kot na pomanjšane odrasle. Tu pri nas na kmetih, pa je jasno kako je bilo. Otroci so bili delovna sila in bolj kot ne samorastniki. Kdo pa je imel čas se z njimi kaj veliko ukvarjati? Tisti bolj premožni pa so prav tako imeli varuške, dojilje. Skratka, včasih ni bilo ravno fino biti otrok.
Sedaj pa prihajamo v drug ekstrem, kjer je otrok BOG. Ki se mu je treba posvečati 24 ur na dan. In ja.
Nekateri starši gredo pri tem v ekstreme. Vpišejo otroke na vse žive krožke. Dajo vsak teden vsaj pet novih slik otrok na facebook. Ker so najbolj glasni, se jih najbolj sliši.
Seveda starši nismo idealni. Imamo svoje šibke točke. Te pa so imeli tudi naši starši. Ki prav tako niso bili popolni. Ki so imeli službe, kmetije,gradili hiše, skrbeli za ostarele starše, gospodinjstva in nas. Ne vem
koliko so se dejansko lahko ukvarjali z nami. A sem skoraj gotova, da manj kot mi s svojimi otroci. Vsaj očeti. Sedaj smo pač mi pod drobnogledom. In čeprav je najenostavneje imeti galebjo perspektivo (pogledaš od daleč in se na vse lepo pokakaš-Marko Juhant), pa to ni ravno pravično. Vsi smo dobili doto kakšen starš bomo od svojih staršev. Lahko skušamo biti malo boljši od tega kar smo prejeli. Ne moremo pa se spremeniti v nekoga povsem drugega. Tako pač ne gre.
In starši, ki malo dajejo svojim otrokom, so morda tudi malo prejeli od svojih. Mazzini pa, če je verjeti govoricam, je pustil svoje tri otroke in ženo in šel po svoje. Tako, da mi je prav žal, ampak starševskih nasvetov od njega potem ne bi ravno sprejemala (piše pa še vedno noro dobro, to mu že gre priznati).
Res je potrebno, da ti kdaj kdo nastavi ogledalo. A tega kritiziranja je povsod preveč. Kritizerstva, ki ni mišljeno kot konstruktivna kritika.. Dojiš premalo/predolgo. Imaš otroke prezgodaj/ prepozno. Imaš preveč/premalo otrok. Preveč/ premalo delaš. DOVOLJ!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Res so eni starši čudni. Nas je pa veliko, ki se trudimo biti dobri starši in vzgojiti dobre otroke. Sama ne mislim, da je moj otrok genij. Čisto navadna punčka je. Ima svoje težave, svoje razvojne izzive. Isto pa velja zame. So dnevi ko se v svoji vlogi počutim bolje in slabše. Nisem popolna mama, želim pa samo svobodo da lahko opravljam svoje
poslanstvo.
Starševstvo ni enostavna naloga. Kdaj bi si starši želeli, da nas nekdo malo potreplja in pohvali. Ne pa da nam še dodatno otežujejo vso težo. Vsi se pač trudimo tako kot najbolje znamo.
