Moj mož je režiser v ljubiteljskem gledališču. To je njegova strast. Čeprav terja kar nekaj časa in energije, mu tega ne mislim odvzeti, ker vem, da ga ravno to ohranja živega.
Prav tako pa imam tudi sama svojo strast – blog. Ker sem majhna blogerka nimam dvajset tisoč sledilcev in tako tudi ne ogromno hate commentarjev, kot jih imajo vsi veliki blogi. Večji bloger kot si, več ljudi ti sledi in večja verjetnost je, da je med njimi tudi nekaj ne ravno inteligentnih trolov. Ti bodo v imenu tega, da samo izražajo svoje mnenje povedali kar jim pade na pamet, kar je podobno kot bi nate zlili gnoj.
Sama tako dosedaj nisem imela veliko kritik na račun svojega bloga. Bolj pohvale. Zato me je ta zadnja kritika zajela povsem nepripravljeno. Sploh ker je bila od osebe, ki jo spoštujem in za katero sem mislila, da me vsaj pasivno podpira. Kot bi mi nekdo zaril nož v hrbet.
Sedaj šele razumem, kako se je lani počutil mož. Tudi on je pokasiral nekaj kritik na račun svoje predstave. Takrat se mi je zdelo, da se nima kaj sekirati. Se pač nekdo ni strinjal z njegovo vizijo. Se zgodi. Tudi meni ni vse v njegovih predstavah všeč. Nekatere so mi bolj, druge manj všeč. Ampak to je pač samo moje mnenje.
Bom zaradi teh kritik nehala pisati? Ne. Pisala bom še naprej. Zanalašč! Kadarkoli bom tako čutila. Nisem nutella in ne morem biti vsem všeč. Ne glede na to, kako pazim na svoje besede, bo to še vedno za koga preveč. Konstruktivna kritika boli, a je namenjena gradnji še boljših stvari. Pljuvanje vsevprek nima takega namena in ga tudi ne gre jemati resno.
Ko sem o tem povedala prijatelju mi je povedal še eno globoko misel. Boljše je, da se vsem zamerim, samo da se sebi ne. Če izgubim sebe, če izgubim svoj notranji glas, potem izgubim vse.
