Res se veselim teh praznikov. Zadnje tedne sem delala od jutra do večera-samo kredo so čez dan zamenjale hčerkine igrače in zvečer računalnik s pripravami za šolo in drugimi obveznostmi. I sooooooooooo need this.
Obenem pa zadnje čase nosim s seboj kar nekaj težkih zgodb. Čeprav veš, da se nesreče dogajajo vsepovsod, pa je drugače, če vse stiske nosijo s seboj tudi imena in priimke oseb, ki jih poznaš. Boljše ali slabše.
Ko sem danes premišljevala o tem, mi je šlo skoraj na jok. Kako imaš lahko lepe praznike,če ti ravno pred njimi tragično umre mož? Kako imaš lahko lepe praznike, če se te starši odrečejo in te oddajo zavodu? Če nekdo+ v tvoji družini naredi samomor? Kako lahko lepo praznuješ, če ne moreš imeti otrok, vsi pa govorijo samo o družini gor in dol ter tja in sem?
Bolj ko sem premišljevala, več takih posameznikov sem našla, katerim+ bodo ti prazniki lahko še težji. Najraje bi se multiplicirala in postala Božiček, ki bi delil taka ogromna, nemogoča darila, ki se jih ne da stlačiti v škatlo.
Če se bi jokala cel Božič, ne bi bili Božiči teh ljudi nič lepši. Lahko sem edino hvaležna za kar imam, kaj zmolim za tiste, ki so mi dlje in naredim kaj dobrega za tiste, ki so mi bližje. Lahko mi pač pogled seže dlje od lastnega popka, In to je tudi to.
Kljub temu, da jim bo morda med temi prazniki težko, pa upam, da jim bo prinesel Božič s seboj tudi novo upanje. Ker ga vsi tako potrebujemo.
Spomnite se kakega človeka, ki mu prazniki ne bodo ravno lepi. Pa ne samo sedaj.