Moj prvi stik z Judi je bil (po pretresljivem, grozljivem, branju stare zaveze) verjetno ko sem slišala za koncentracijska taborišča. Težko sem si predstavljala, da te nekdo da ubiti. Samo zato, ker si pač tak kakršen si. Ne da bi naredil sploh kaj narobe. Brala sem Anno Frank in obiskala Auschwitz. Spomnim se dokumentarca o enem slovenskem pravičniku,ki je reševal Jude. Glede nato da sem defektolog, sem do judov avtomatsko zavzela pozitivno stališče. Uboge žrtve. Poleg tega so mi bili simpatični še zato, ker smo nekako sorodniki v religiji. In to je bilo to. Kaj veliko judov ni tu okoli, če pa že so, so bolj eksotika.
In potem sem šla v Ameriko. Spomnim se, da sem bila enkrat v knjižnici. In videla knjigo-The biggest jewish city in the world. Na njem pa New york. In mi je bilo hitro vse jasno. Da je v Ameriki veliko judov, da so vplivni, in da Amerika ne bo tako nikoli priznala Palestine.
Sicer pa sem spoznala tudi veliko judov. S prijateljico judinjo sva hodili ob sredah na kavo. Spomnim se, kako je bila vesela da tam dobi vse od doma. Svoje časopise, kosher hrano. Skupaj sva jamrali o najinih host families. In seveda fantih. Tudi o Izraelu in o tem kako je živeti tam.
Spomnim se, da sem bila s prijatelji judi tudi na nekaterih praznovanjih. Posebej se spomnim praznovanja Pashe. Kako smo sveto pismo brali od desne proti levi, neke nove povsem nenavadne hrane, igric otrok. Bila sem počaščena, da sem bila lahko z njimi. Zdelo se mi je tako ekumensko od mene in kar videla sem svoj svetniški sij J
In sedaj se je zgodila Gaza. Če smo čisto natančni, so problemi na tem območju že odkar pomnim. Morda se me je sedaj vse bolj dotaknilo ,ker sem mama. Ker so družabna omrežja (no, vsa razen facebooka) super aktivna in ker imam več časa. Dejansko sem se ob vsem tem počutila kar malo nelagodno. Po eni strani visoko cenim jude. Po drugi pa se ne strinjam najbolj s celotnim konceptom judovske države, sploh pa tega aktualnega nasilja. Vem, da je vsaka vojna več kot le črno-bela. Da ima tudi Palestina svoj Hamas in da je stvar kompleksna. Vsekakor pa moram biti na strani šibkejšega. Vedno. In sedaj je to Palestina. Sicer pa je pomembnejše kot to, na kateri strani si, da si ZA mir.
Pri vseh takih tragedijah se zdi, da ni možno narediti nič. A vseeno vidim vsaj tri stvari ki jih lahko vsak naredi. So po vrednosti 0,000000000000000000000000000001 dejanskega vpliva na izid. A vseeno. Če lahko narediš 0,00000000000000000000000000000000000000001 je bolje da narediš to, kot pa sploh nič.
- Ste gledali The Secret? Vem,vem, malo new age. A mi je bil všeč. Ne mislim, da ravno vse drži. Nekaj je bilo govora, o tem, da ima vsaka misel svojo frekvenco. In torej če bo miljone ljudi po celem svetu mislilo na mir… Kdo ve kaj se utegne zgoditi. Takrat ko je bila napovedana vojna za Sirijo, je papež sprožil molitve za mir v Siriji po celem svetu. Do vojne ni prišlo (kažin pa je še vedno dol.a to je že druga zgodba)
- -Se udeležite kakega protesta. Sicer ne vem koliko jih je še v Sloveniji. Če pa ste kje v tujini-v vseh večjih mestih Evrope so potekali. To nič ne spremeni, a je znak, da smo z njimi, da jih nismo pozabili, da trpimo skupaj z njimi
- Bojkot izraelskih stvari. Po internetu je že krožila veriga, da paziš, da ne kupis nič s črtno kodo 729 na začetku. Vem, da bo to tudi prizadelo še druge nedolžne ljudi. Ampak ta vojna jih je tudi. Tako preprosto je. Prijatelj je moral kupiti korenje. Imel je na izbiro izraelskega in enega drugega. In je izbral raje tega. V vsakem primeru pa je najbolje izbrati lokalno. To pa velja v vsakem primeru.
To pišem. Ker moram pisati. Za vseh tisoč ljudi ki je umrlo v tem tednu. Včeraj sem že upala, da bo prišlo do premirja. Zaman. Upam da se kmalu reši. Vsaj za silo.
