Foušija se mi nikoli ni zdela hud problem. Morda ker se nisem z njo ravno identificirala. Vsekakor sem tudi sama prišla v stik z njo. Ampak takrat sem skušala najprej razumeti, zakaj me to sploh moti Dostikrat je bilo že to dovolj, da me je zavist minila. Sicer pa sem jo vzela kot signal, da moram nekaj narediti na tistem področju kjer sem fouš. Ali pa se naučiti sprejeti svoje potenciale in zmožnosti. Če zavist vzameš na tak način,, ali morda celo kot spodbudo za tekmovanje s samim seboj, je lahko res pozitivna. Sicer pa je uničujoča. In se lahko ves čas zgolj trudiš da onemogočiš vse in vsakogar, da ne bi bil kdo boljši od tebe. Kar pa je sila jalovo in žalostno delo.
Zadnje čase sem opazila kar nekaj slednje. Kdaj sem si samo želela, da bi se kdo veselil kakega dosežka z menoj. Ne, da bi se hvalila, samo vesela sem bila in sem hotela deliti to naprej.
Zadnjič sem jo res videla. Zdelo se mi je, kot da se je čas ustavil. V delčku sekunde sem prav videla kako se je tej osebi povesil nos,ker sem nekaj speljala super dobro. Videla sem, kako ni mogla izreči pohvale, ampak se ji beseda kar
ustavila v grlu. Čez nekaj časa pa je moj dosežek minimalizirala. Da bi se sama počutila bolje.
Biti fouš meni sploh nima smisla. Nič posebnega nisem. Imam svoje talente in svoje posebne potrebe. Najboljši občutek je, ko si res vesel če gre drugim bolje. Ker je tako za vse boljše. In ker si lahko tako večkrat vesel.
Želim si, da bi vsi znali zavist izrabiti na pozitiven način. Kot še večji trud in prizadevanje, da bi tudi sami dosegli karkoli si želimo pri drugih.
