Spomnim se dneva, ko sem sama prvič srečala osebe s posebnimi potrebami. Še vedno povsem jasno vidim ta dan. Šli smo na izlet k morju. Sedeli smo ob cerkvi, ko sem jih videla. Te drugačne otroke. Nekako nisem vedela ali so mi zanimivi ali nagnusni. Vem, vem, ne ravno politično korektna beseda. a tako sem čutila. Nisem vedela, kaj naj si mislim. In čisto nič se zaradi te prve reakcije ne obsojam. Saj nisem imela nobene takšne izkušnje.
Potem pa sem se poklicno usmerila na to področje.Kljub raznolikim službam, pa je bilo prijateljstvo s skupnostjo Barka (kjer se srečujejo odrasli z motnjo v duševnem razvoju, njihovi varuhi in prijatelji) stalnica. Vedela sem, da se takrat ko postanejo starši, mnogi oddaljijo od skupnosti. Jaz pa tega res nisem hotela. Vedela sem, da ne bom hodila več tako pogosto, nisem pa hotela izgubiti vezi. In res nisem!
Tako sem bila prvič nazaj na Barki par mesecev po porodu. Vsi so pestovali dojenčico (no, vsaj tisti, ki so to lahko varno počeli). Želela sem si, da bi moja hčerka odraščala s to raznolikostjo in ne bi imela takšne reakcije kot jaz. In res. Sprejela jih je kot vse ostale. Ker so otroški po duši so se z njo tudi igrali na tak način.
Edini problem se je pojavil pred nekaj meseci z enim varovancem. Tega se je kar naenkrat začela bati. Zato sem jo vedno držala čimdlje proč od njega. A ob zadnjem obisku se ni bala niti njega. Pogovarjali sva se o tem, kakšne motnje ima in zakaj je tak. In očitno je učinkovalo.
Zadnjič sva bili s hčerko in varovanko te skupnosti na kavici. V igralnici kavarne sta se igrali obe. Prav zanimivo ju je bilo opazovati. Lahko sem se samo postavila ob stran in jima pustila da se igrata. Hčerka je “teti” vse razložila, ta pa jo je z zanimanjem poslušala. Bil je en tak svetel trenutek. Ko se vse tisto, kar se učiš o integraciji, inkluziji in sprejmanju drugačnosti dogaja pred tvojimi očmi.
Dva različna svetova sta bila to. Ki pa očitno lahko živita drug ob drugemu. Želim si, da bi hčerka tudi s tem različnim svetom odraščala in ga sprejela takšnega kot je.