Te dni vsak ki ima pet minut časa govori o beguncih. In je logično. Naenkrat niso več tam, temveč tu.
Ljudi je strah. Razumljivo. Smo ena najbolj varnih in posledično dolgočasnih držav. Če vidiš črnca in kitajca si misliš, da si zadel na loteriji. Saj ne rečem.čisto fino je tako. Multi kulti mesta so mi zanimiva za par dni-potem pa se je fino vrnit domov.
Ker pa živimo v zelo homogeni družbi, seveda nismo navajeni vsega tega. Počutimo se ogroženi in se začeti braniti po vseh družabnih omrežjih zlivati svoj gnev (pa čeprav hočejo vsi iti le naprej in nihče noče ostati tukaj).
Sama preprosto ne vem.In mislim da je to edino modro stališče.Ne vem kaj bo iz vsega skupaj. Ne vem koliko se bodo stvari spremenile za nas vse, ne vem koliko se bodo integriralli.Ne vem kdaj se bo množično priseljevanje končalo.
Vem pa eno. Da so tu. Da so ljudje. Da hočejo naprej in da nas dejansko sploh ne ogrožajo. Da smo slovenci dobri in da skušamo pomagati drugim. Pa čeprav tudi sami nimamo ogromno.Tviter je kar prekipeval od pozivov k pomoči, obvestil kdo kam gre, kaj se kje zbira. V redu smo. Tisti pa ki niso, pa so verjetno samo prestrašeni od vseh youtube linkov in nasprotujočih se mnenj na vseh internetih. Kar sploh ni težko. Novice so takšne in drugačne. Ena sama negativna informacija pa se v naše možgane zapiše bolj, kot par pozitivnih.
K sreči mi ni bilo nikoli treba biti begunka. Bila pa sem ravno toliko v tujini, da nikoli nisem na migrante gledala enako. Toliko enih stvari te veže na tvoj dom. Prijatelji, sorodniki, znanci, ljudje ki jih pozdraviš na cesti, sošolci, sodelavci… Preden sem šla v Ameriko se mi je zdelo, da bi lahko živela kjerkoli. Ko sem šla, sem videla da ne bi mogla. Preveč stvari me je vezalo nazaj. Vem, da se ljudje selijo in vedno so se. A ni enostavno pustiti vsega za seboj. Vsaj meni ni bilo. Bilo mi je povsem vredu, a ni bil moj dom. Lahko bi ostala še eno leto in delala eno pripravniško službo za Združene narode. Pa sem hotela le domov. V sanjah sem videla svojo sobo, gozd poleg nje in videla sebe ko sem spet mirna.
Vsak si zasluži svoj dom. In mir. Da lahko ostane tam kjer je namenjen. Ampak ker nisem svetovni voditelj ne morem narediti nič. Lahko le dam kakšno malenkost od sebe.
