Danes sem šla v Cerkno po opravkih. Sijalo je sonce in obetal se je čudovit dan. Čeprav me je hčerka zbudila že ponoči, takrat še nisem hotela preveriti odzivov na ameriške volitve. Na to sem počakala, ko sem prišla v Cerkno in se v avtu priklopila na internet. In zakričala. NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEE. Še dobro da sem bila v avtu, sicer bi zbudila celo mesto.
Itak, da nima smisla da se sekiram glede tega. Itak, da je daleč. Itak, da tudi Hillary ni nobena svetnica in da verjetno ne bi delala bistveno drugače. Sploh glede na vsa finančna sredstva.
Vseeno pa sem pričakovala da bo zmagala. Da bom danes hčerki povedala posebno zgodbo, kjer ji bom hotela sporočiti, da lahko dela v življenju kar hoče. Da lahko ženska postane celo predsednica največje države na svetu. A ji tega danes očitno ne bom mogla.
Te volitve sem si vzela kot nekak eksperiment. Na eni strani butci, in vodja, ki igra na njihove najnižje strune. Ki ne spoštuje žensk, muslimanov, mehičanov, pravice do Obamacare, gradi na sovraštvu. Na drugi strani pač normalna odrasla debata s plusi in minusi, tudi nizkimi udarci, a še vedno ne toliko. Ker bolj nespoštljiv, aroganten si že res težko.
In ti prvi so zmagali. Konec koncev logično. Več ljudi bere Slovenske novice kot Sobotno prilogo, gleda Kmetijo in Survivor kot Globus. Zame je to dvakratni poraz. Zrela izkušena ženska nasproti moškemu klovnu. In kdo zmaga – klovn. Kot da še tako izobražena ženska ne more premagati bizgeca. Kot bi se maratonec pomeril z nekom ki gleda tek le po tv – in bi ta slednji zmagal. Kot bi bili spet v osnovni šoli. En bully, poln same sebe in ženska. In kljub temu, da bi užalil vse – bi še vedno zmagal on.
Kdaj življenje ni fer. Ampak ravno to je pomembna sestavina življenja s katero je treba računati. Kdaj zmagajo butci, kdaj te preglasijo ljudje, ki vedo o določeni stvari pol manj kot ti, kdaj pridni trpijo, kdaj revni zbolijo ali so deležni še kakšne druge nesreče.
Ampak treba je misliti pozitivno. Atomske bombe ne bo poslal nad Slovenijo, glede na to, da bi ga tašča oštela, imamo Slovenko v beli hiši, morda bomo imeli več turistov (čeprav kot je rekla ameriška prijateljica – njegovi povprečni pristaši niso zapustili mesta v katerem živijo, kaj šele države saj ponavadi nimajo niti potnih listov). Morda je bilo vse kar smo videli do sedaj le predstava. In morda je ta Donald le en priden Donaldek.
Kdo ve. Pustimo se presenetiti.
