Nikoli nisem bila prva.
Vozniški izpit sem opravljala sto let. Medtem ko so ga drugi že zdavnaj naredili, meni še kar ni in ni šlo. Pa mi je naposled le uspelo. Ur pa raje ne bom povedala. Uboga moja mami, ko so jo vsi spraševali, ali sem izpit že opravila in kdaj ga končno bom.
Tudi diplomirala nisem prva v letniku. Ravno obratno. Diplomirala sem s trimesečnim dojenčkom v zadnjih dneh septembra 2016, ko je bilo še mogoče diplomirati po starem programu.
Nisem se niti poročila med prvimi v letniku niti prva rodila. Da tega strokovnega izpita, ki sem ga opravila šele zdaj, niti ne omenjam.
Za vse, ki življenje dojemajo kot eno samo tekmovanje, je tole zgoraj kar poraz.
Kar pa seveda ni. Če nisi prvi, imaš priložnost biti potrpežljiv do sebe. In ko delam s svojimi učenci, je to še bolj pomembno. Z njimi moraš ceniti majhne zmage. Ker so konec koncev te edine, ki so zanesljive. Če bi bila izredno hitra, ne vem, ali bi jih lahko tako razumela in bila do njih tako potrpežljiva. Samo s potrpežljivostjo do drugih smo lahko potrpežljivi tudi do sebe.
In najpomembnejše – I did it my way. Stvari sem naredila v svojem tempu. In to je največja zmaga. Da si upaš slediti sebi in narediti stvari po svoje. Predvsem pa, da sprejmeš svoje potrebe in omejitve in znaš tudi s temi biti nežen-tako kot s svojimi talenti.
Embrace your inner snail
