Ne, ne govorim o nalepkah za otroke. Ne o tistih ki so sedaj v akciji v tej ali oni trgovski verigi. Govorim o nevidnih nalepkah, ki si jih dajamo odrasli.
Saj jih poznate. Ta je čuden. Ta je dolgočasen. Ta je poln same sebe. Ta je preveč lev/ desen/farški/ neumen. In tako v neskončnost.
Nekateri imajo hudo potrebo po njih. Ker potem njihov svet postane bolj obvladljiv. Ta je dober, ta je slab. Ta je naš, ta ni. Vsak je v svoji škatlici in nekateri so ob tem pomirjeni.
Sem bila pa zadnjič besna. Nekateri ljudje mi s svojimi izjavami dajo vsaj snov za blog. Vglavnem, govora je bilo o otrocih. In enega otroka so kar hitro označili za xyz. Niti ni važno kaj niti ne kdo. Z otrokovim vedenjem se nisem strinjala, še manj da mi je dotični otrok všeč. Gre se samo za to, da se otrokom takih nalepk ne bi smelo dajati. Otroci so otroci. Oblikujejo se še. In mi jih oblikujemo. Spreminjajo se in preden bodo oblikovane osebnosti bo minilo še nekaj vode. Take nalepke pa lahko ostanejo-in potem se jih zlepa ne rešiš in vanje začneš tudi verjeti.
Pomembno je, da otroke naučimo kaj je prav in kaj je narobe. Obenem pa se zavedajmo da so otroci večji od nalepk. Tudi mi smo.
