Nikoli si ne bi mislila da bi si kdaj koli želela pisati o svojem porodu. Porod je pač nekaj najtezjega skozi česar gre zenska. Zakaj bi se hotela tega sploh spominjati? Ker pa je bila izkušnja tako neverjetna, da še sama komaj verjamem, jo moram spraviti še nekam. Interested? Berite dalje..Obljubim, da ne bo nič jucky ali prevec intimnih detajlov..Ta zgodba je le nekaj kar moram spraviti ven iz sebe.In zgodba ki bi jo sama hotela slisati preden sem rodila. Takrat sem slišala največ takšnih o porodnicah ki so imele 22urne porode, vmes skoraj umrle in podobno. Nevem kaj so ti ljudje skusali s tem doseci. Kdo ve..
Moje mnenje v povezavi s porodom je bilo je bilo kot napis v Dantejevem peklu-opustite vsako upanje vi,ki vstopate. Glede na mamino izkušnjo, sem bila kar prepričana, da bom tudi sama imela ogromno tezav. Ali pa morda celo carski rez. Prijateljica pa mi je potem v tem času povedala za cd s hipnozo. Nad njim je bila navdušena. Rekla je, da je sama rodila v treh urah, vse po zaslugi tega. Bila sem skeptična, a sem poskusila. Vsak dan sem si vzela pol ure za počitek in počasi sem v podzavest dodajala sporočila, da bo vse potekalo vredu..
Potem pa je prišel dan D. En dan pred načrtovanim sproženim porodom. Na začetku se mi je zdelo, da bo šlo. Dihala bom, pa bo. Potem pa je bilo vse huje. Dihanje? Pa kaj še. Noben položaj ni več omogočal utehe. Dobila sem dve migreni, bila sem povsem izzeta. Pa se se zacelo ni.
Ko sva prišla v porodnišnico sem izvedela, da je me od tezko pričakovanih 10cm, loči še 6cm. Kar pomeni, da sem pričakovala da me čaka še vsaj šest ur mučenja. To dejstvo mi je vzelo se tisto malo poguma,ki sem ga imela. Malo sem hodila gor in dol,prenašala popadke in predvsem-naročila epiduralno. Upala sem, da se mi k tej ne bo treba zateči, imela pa sem jo pripravljeno kot izhod v sili. Samo ko sem pomislila na tisto ogromno dolgo iglo, sem pred porodom vedela, da to ze ni zame. V tistem trenutku pa me še igla ni motila.. A še preden je prišel človek z njo,sem izvedela da je sploh ne bom potrebovala. Babica je ugotovila, da gre vse hitro in da ne bo potrebna anestezija. Tako sem ob 16.41, eno dobro uro in pol po prihodu v porodnišnico v rokah že držala hčerko.
Zgodba niti ne bi bila toliko posebna, če to ne bi bila jaz. Glede na mamino porodno izkušnjo sem tudi sama pričakovala vse možne komplikacije ki bi se utegnile zgoditi. Poleg tega sem majhna in drobna, z ne ravno ogromnimi boki. Skušala sem se najbolj napsihirati da bo vse vredu, obenem pa sem bila tudi malo skeptična.In vse je bilo vredu. Morda hipnoza res deluje, kdo bi vedel. Se mi pa vsekakor zdi, da je bila tudi psiha na delu.
To je predvsem zgodba o hvaleznosti. Nisem sama zasluzna da je vse tako lepo potekalo, ne morem se s tem hvaliti. Lahko sem samo globoko hvaležna in ponizna. Obenem pa tak porod zelim tudi vsem ostalim.
