Ne skrivam se več
Včasih sem bila prisrčna deklica.
Kasneje prijazno dekle
in ženska.
Bila sem precej kul.
Trudila sem se, da bi bila
kot vse druge,
da ne bi kdo videl moje duše.
Morda mu ne bi bilo všeč,
kar bi videl.
Smejala sem se primerno glasno,
se pravi potiho, da ne bi
koga zmotil moj smeh.
Ko sem bila srečna,
nisem skakala od veselja,
to se vendar ne spodobi.
Ko sem bila žalostna,
se to ni videlo na mojem obrazu,
morda le v očeh,
če si dobro pogledal …
Jezo sem pogoltnila
in jo skrila na dno svojega želodca.
Težko sem rekla NE,
da bi me le ljubili.
A to je minilo,
zdaj nisem več
samo prijazna in kul.
Odložila sem “prijazni” oklep,
ki je hromil mojo dušo
in skrival moj obraz.
In končno postala Jaz.
Zato se ne prestrašite,
če bom jokala kot dež,
ko mi boste povedali slabo novico.
Tako obdržim svetlobo v svojih očeh.
Ne bodite presenečeni,
če bom jezna,
ko boste nepovabljeni prestopali
moje mojega kraljestva.
Naučila sem se braniti svojo svobodo.
Tudi s kremplji.
In ja, lahko se zgodi,
da vam rečem NE.
Skrbno varujem čas
za vse sveto v meni.
Morda vam bo moj glasen smeh
odzvanjal v ušesih.
Naučila sem veseliti in slaviti
skrivnost življenja.
Če bom kdaj smešna
in neumna,
izvolite, nasmejte se,
smejala se bom z vami.
Nisem več kul,
niti tako prijazna.
Zdaj sem živa, pristna in cela,
in sebi zvesta.
Kdaj je treba tudi kaj ukrasti. Saatchi (tisti od ene najbolj znanih angleške advertising agencij) je rekel, da je treba ukrasti vse, kar nas res nagovori. Ne tistega, s čimer bi hoteli izpasti pred kom pametni. Ne, res le tistega, ki zaigra na neke naše nevidne strune. In ta pesem mi je zaigrala. Kot na pojočo travico. Ukradla sem jo (z dovoljenjem avtorice) z bloga Morje v meni. Ga priporočam vsem ženskam. Pa tudi moškim seveda, se razume.
Si upam biti vedno kot ženska, ki jo avtorica opisuje? Ne vedno. Vsekakor ne. Je pa blog eden od tistih temeljev, kjer skušam biti čimbolj iskrena. O tistih temah,ki se mi zdi, da jih lahko delim s svetom. SO stvareh za katere se mi zdi, da bi lahko še komu pomagale.
In slišala sem že kar nekaj pozitivnih odzivov. Pišem predvsem zaradi sebe. S tem, ko se še koga dotaknem je vse le še boljše. In če se koga ne dotaknem, oziroma se ga dotaknem na način, da si bo mislil da sem neumna, silly, dolgočasna? Tudi prav. Ta človek, si bo tako mislil o sebi, da je sam zelo pameten. Zvišal si bo samopodobo. Torej se tudi ta boljše počuti. Sklep-vsi se boljse počutmo. Jaz, ker sem dala nekaj ven iz sebe, nekdo s podobno izkusnjo,si bo oddahnil, da ni sam. In tisti drugi ki jim grem na živce? Verjetno grem komu. Lahko se bom komu tudi zamerila s svojim pisanjem. A to že ni več moj problem. Vsem nikoli ne morem biti všeč- saj nisem Nutella.