O moči introvertov sem enkrat že pisala v primeru Zale in Gašperja. Tokrat pa sem gledala dokumentarec Smrt Jugoslavije. Odhajamo na Balkan trip. Ker sem učiteljica in se rada učim, se mi je zdelo, da moram preštudirati malo tudi njihovo zgodovino. Takrat sem bila še otrok, kar pa smo se učili v šoli pa sem tudi že zdavnaj pozabila.
Kakorkoli že. Dokumentarec je bil BBC-jev kar pomeni , da je vsaj skušal biti čimbolj objektiven. Veliko stvari sem že vedela. Nikakor pa ne vloge Slovenije. Mladina je bila kot časopis Charlie Hebdo. S svojimi članki je provocirala in to je poslalo Zavrla celo v zapor. Predvsem pa sem razmišljala o pogumu Milana Kučana. Milan Kučan je majhen in že na prvi pogled izgleda malo prestrašen. Že njegov glas je počasen in umirjen. Slobodan Miloševič zbuja s celotno svojo pojavo prezenco, zasede svoj prostor in mu ne bi mogel biti bolj različen. Ampak kdo se mu postavi po robu velikanu – mi. En preprost Milan Kučan ki niti približno ne izlgleda kot najbolj pogumen človek. In verjetno tudi ni.
Tako kot ne Rosa Parks. Vedno sem bila prepričana da je bila Rosa Parks ena tistih glasnih, ognjevitih crnk. Ki bi vozniku avtobusa rekla Hell no! in ga nadrla. Tako sem si jo vsaj predstavljala.
Ampak ne. Ona je bila mirna skromna, neopazna ženička. Samo dovolj je imela vsega. Po koncu delavnika je hotela samo sedeti. In rekla je NE. Brez Martina Luthra Kinga ji ne bi uspelo. On je vodil množice. On jih je navdihoval. Ampak vse se je začelo z njo. Milan Kučan ni hotel sedeti, Rosa Parks pa ne vstati. Oba pa sta s tem preprostim dejanjem sprožila spremembe na bolje.
Moč introvertov ni v nadvladi. Naša moč je v povezovanju. V kreativnosti . V pisanju. V poslušanju drugih. V sprejemanju drugačnih. Mogoče ne bomo dobili vedno vseh bitk, ampak če bomo sledili sebi, bomo dobili najpomembnejše.
p.s.: zgodbo o Rosi Parks sem prebrala v knjigi Tihi-Susan Cain
