Prav neverjetno je, kako so določene izjave mam okoli mene ostale v moji psihi. Tam so ždele nekaj let, sedaj pa so prišla spet na plano.
Ena od takih je bila tudi izjave Cecilie v času ko sem bila varuška. Rekla je da ni nikoli enostavno. Niti ko je dojenček niti kasneje. Samo drugače lepo in drugače zahtevno.Do takrat sem naivno mislila da so problemi potem, ko so otroci najstniki, sicer pa je vse eno samo med in mleko. Hm, niti ne. Sicer pa niti ni nič čudnega če sem tako mislila. Podobe srečnih družin na vsakem kartonu mleka se vtisnejo vate.
Ta mama je bila Cecilia. Spoznala sem jo ko sem bila varuška v Ameriki. Pogumna ženska. Ob njej sem se veliko naučila. Tega kako je biti samohranilec težko. Saj sem vedela da to obstaja, a dokler ne spoznaš koga, ki dejansko gre skozi to vsak dan, ne moreš povsem razumeti. Prav tako mi je povedala o svoji odločitvi da gre stran. O tem, kako lažje bi bilo ostati v slabem odnosu. Čeprav je bil odnos slab, ji je kljub temu omogočal streho nad glavo, toploto, plačane račune. In je vseeno šla, čeprav ni vedela kako bo. In tako je delala kot natakarica v francoski restavraciji.
Upam da je sedaj srečna. Kdo bi vedel kje je. Morda pa rabi danes kakšno dobro misel in bo moja šla tja do nje. Kdo ve. In kot mi je pokazala eno knjigo-there is no such place as far away. Čeprav je nisem videla
že leta, je spomin nanjo še svež.
Pa lep večer
