Marko Juhant je v zadnji pogovorni svetovalni oddaji govoril o izgubi smisla pri mladih. Poleg vseh dejavnikov je izpostavil tudi to, da kdaj mladi celo imajo željo, kaj bi bili ko bodo veliki, pa jim mi starši to preprečimo. Ker ta poklic ni dovolj “fensi” in ugleden za nas. In tako svojega Janezka pošljemo na težko šolo, ki pa je niti ne zmore, niti nima veselja do nje. In potem se čudimo zakaj mu ne gre.
Zato je bil Minicity zame fin. Imela sem možnost, da opazujem kaj hčerko zanima in da se zavem, da ji moram pri tej odločitvi pustiti prosto pot. Ker to je njeno življenje in njena izbira. Če bo delala kar bo želela – bo uspešna, pa karkoli to že bo. Vladu Kreslinu je mama odsvetovala njegov muzikantski poklic, pa bi Sloveniji ogromno manjkalo brez njegovih pesmi. Ana Roš je bila diplomatka, ki je vse pustila in se posvetila kuhanju, čeprav se to nikomur ni zdelo smotrno. Tudi moj ata je pustil službo in se posvetil le kmetovanju, ker si je tako pač želel.
Dolga je še pot do poklica. A vse se začne že sedaj. V tem, da spodbujamo otrokove interese, v razvijanju delovnih navad, vztrajnosti in potrpežljivosti. Želim si, da bi jo lahko pri tem podpirala, ne glede na to kaj si bo izbrala. Če bo srečna, bom srečna jaz.
Kot staršu mi je Minicity najbolj všeč zato, ker mi ni treba eno uro narediti NIČ! Res nič. Saj je veliko lokalov z igralnicami. A kdaj so te igralnice še bolj stresne. Nočeš izpasti kot preveč angažiran helikopterski starš, prav tako pa tudi ne kot starš ki je povsem apatičen za otroka. Če so drugi otroci lepo vzgojeni je super, če pa ne, pa malo manj. Tukaj animatorji lepo poskrbijo za otroke. Lahko jih greš sicer pogledati, a so čisto zadovoljni tudi brez tebe.
In kje bi hčerka delala, če bi lahko? Trenutno bi bila najraje v porodnišnici. Kaj bo pa čez 30 let pa nihče ne ve. Še dobro.
In kaj vse smo počeli? Poglejte si sami. Jutri pa izžrebam tudi dve karti za Minicity. Oziroma jih bo kar hčerka 🙂
