Peter Stanković je pred meseci razburkal Slovenijo. Sploh vse, ki imajo radi narodnozabavno glasbo. Popolnoma razumem, da je za mnogo ljudi ta zvrst glasbe sveta, a dejstvo je, da za zdaj še nismo v diktaturi in da za zdaj še lahko proučujemo vse. Nanj se je spravil tudi bivši vrhovni državni bully. Ne, ne bom omenila njegovega imena. Bila sem na predavanju tega profesorja. Tako zelo sem bila pod vtisom nastopa, da je logična posledica, da moram o tem kaj napisati. Mogoče pa moram biti za njegovo protipropagando celo vesela – brez nje še slišala ne bi za tega profesorja in bi ostal skrit nekje v kabinetu na FDV-ju.
Najprej je povedal, da narodnozabavna glasba ni ljudska glasba. Narodnozabavna glasba je izum Slavka Avsenika. Prav tako to, kar imajo oblečeno, ni narodna noša, ampak gorenjska narodna noša. Narodnozabavna glasba se je razvila v času, ko so ljudje množično zapuščali kmetije in odhajali delat v mesto. V narodnozabavni glasbi zaznamo nostalgijo po kmečkem življenju – čeprav seveda to kmečko življenje ni bilo tako romantično, kot so ga v pesmih predstavljali. V tem je bila uspešnost teh pesmi – v igranju na čustva ljudi.
Nova narodnozabavna glasba se sliši moderno. Vsaj tako je videti v videospotih. Ženske, urejene po zadnji modi, moški s čudovitimi telefoni in avti. Sicer pa je še vedno vse zelo tradicionalno. Nikjer ni nobene raznovrstnosti. Kot pa je rekel Peter Stanković – če si v glasbi izključen simbolno, si prej ko slej tudi zares. In družba je raznovrstna. Med nami niso samo klasične družine, so tudi mame samohranilke, geji, invalidi, tujci.
Najuspešnejše družbe so sprejele raznovrstnost. Taka je bila npr. Kreta, kjer so se mešali vplivi Arabcev, ali pa renesansa. V sedanjem času je lahko primer take raznovrstnosti Amerika, ki slovi kot melting pot, srečanje zelo različnih ljudstev. Narodnozabavna glasba pa je ravno nasproten primer. Zapiranje vase, samozadostnost in samovšečnost, rigidnost. Tako in nič drugače.
Eden glavnih motivov v pesmih prve generacije je mama. Če tako pomislim, je mama verjetno glavni motiv zato, ker slovenske matere vse do nedavnega niso bile najbolj ljubeče. Ves čas so delale, za otroke niso imele časa ali pa so jih celo odvračale od tesnih ljubečih stikov, ker so se bale, da bi se otroci tako razvadili. Če pa mama ni dala dovolj ljubezni, se seveda ves čas vračaš po to, česar nisi dobil. Malo patološko, če v svojih štiridesetih ves čas poješ o mami. V modernih pesmih se fokus od mame preusmeri na žensko. Vsaj malo bolj normalno.
Narodnozabavna glasba je v glavnem apolitična (da ne bi izgubila poslušalcev). Vse je tako enostavno. Se zaljubiš, poročiš in imaš otroke, s čimer seveda ni nič narobe, razen če je to edina možnost.
Družbenokritičnih besedil NI! Narodnozabavna glasba se umika vsem problemom. Niti jih ne želi videti. Vsi smo veseli, nasmejani. Obnašamo se kot otroci – če bomo mižali dovolj dolgo, bodo šli vsi problemi stran. Ob zapovedani dobri volji me spreleti srh. Pri tem bi sama dodala, da je podobno v družbi. Vsi se v glavnem pretvarjamo, da je vse popolno, potem pa – surprise, surprise, SAMOMORI! Glasba naj bi bil eden največjih ventilov za sproščanje frustracij, deljenje čustev veselja, žalosti in vsega drugega. Res je hudo, če še v pesmih tega ne smeš.
Najbolj je seveda Peter Stanković razburil z izjavo o fašizmu, na katero se je najbolj odzvala stranka, ki s tem najbolj pleše po tanki meji. Tako kot narodnozabavna glasba nostalgično gleda po času, ko je bilo vse preprosto, ima fašizem iste težnje. Čeprav je vse jasno povedal in razložil, je bila škoda že narejena. Veliko ljudi je njegovo delo in izjavo potem napačno razumelo.
Zame je delo Stankovića pomembno zato, ker ideologija najraje pride tja, kjer je niti ne pričakujemo. Zdi se nam, da je narodnozabavna glasba neškodljiva, nenevarna. Pa je ravno v tem »fora«. Nekaj nam sporoča in pomembno je, da znamo brati med vrsticami.
