Med iskrenimi ljudmi

Pred leti sem imela čast biti varuška punčki s cerebralno paralizo. Čast zato, ker se mi zdi, da sem prejela neskončno več kot sem dala. In da bi bilo vse še boljše- celo plačana sem bila za to. Skratka, res sem uživala v tej svoji vlogi. Najbolj pa v najinem večernem ritualu. Takrat bi prižgala glasbo, jo vzela v naročje, šla v naslanjač in ji zapela pesem ali dve. To so bili najlepši trenutki najinega dneva. Trenutki, ko sem se zavedela hrepenenja, da bi enkrat tudi sama bila rada mama. Prav tako pa tudi tega, da bi hotela v prihodnje še delati s takimi otroci.
Vsega tega sem se zavedela ta petek, ko sem dobila skoraj deja-vu. V petek sva imeli z varuhinjo le 2 učenca.Potem, ko je šla z enim na sprehod, sem ostala v razredu sama z otrokom, ki ima cerebralno paralizo. Razvijala sva fino motoriko ob tem pa sem mu pela. Ko je bila po radiu True colors, pa me je zadelo kot strela. Le nekaj let nazaj sem to isto pesem pela tisti punčki. Ta je imela skoraj identično prizadetost kot ta moj učenec. Zavedela sem se, da imam punčko, ki sem si jo takrat tako pravljično želela, prav tako pa,  po parih letih na drugih področjih šolstva, res delam s to populacijo.
Predvsem pa pesem True Colors res izraža bistvo teh otrok s posebnimi potrebami. Z njimi sem sama lahko to, kar res sem. Kdaj boljša verzija same sebe, kdaj pa tudi slabša. Predvsem pa oni res vedno kažejo svoje “true colors”. Brez sprenevedanja in hinavščine. Kažejo mi svoj obraz. In ko dovolj dolgo gledam, še v tako preizkušenih obrazih vidim lepoto. Mimoidoči ljudje bi jo spregledali. Na naslovnicah časopisov njihovih obrazov tudi nikoli ne bo. A to ni važno. Imam privilegij da delam z njimi. In ponosno sem tudi njihov glas.