So trenutki, ko se povežeta obe moji poslanstvi. Biti specialni pedagog in mama. Npr. na tak dan kot 21.3.
Hčerka me je vprašala kaj je Downow sindrom. In sem ji povedala. Da se otroci s to motnjo rodijo malo drugačni. A da so še vedno otroci. Ena od mojih učenk ga ima. Hčerka potem vsak dan vpraša, kaj je tisti dan naredila v šoli. Ker je ta učenka hecna, malo navihana. Z njo res nikoli ni dolgčas.
To so predvsem otroci, ki znajo imeti še večje srce kot mi. Od katerih sem prejela že toliko objemov, nasmehov. Zadnjič med potjo na čistilno akcijo sem dobila celih 43 poljubčkov. Na roko. Počutila sem se kot prava princeska. Pa še en objemček. Seveda pa znajo biti osebe z downowim sindromom tudi trmaste (ja, nihče ni popoln, saj mi tudi nismo).
Čeprav vem, da so bili komu že malo dolgočasni ti štumfi po facebooku, pa to ni samoumevno. Še ne tako dolgo nazaj, so bile te osebe zaprte v ustanove. Slednje so bile po možnosti daleč stran od mest-da jih ja ne bi nihče videl. Ponosna sem, da je naša stroka in družba naredila take korake v pozitivno smer. Vem, ni še vse popolno. It is a work in progress. A napredek je. V njih ne gledamo več le njihovih napak, pač pa tudi njihove potenciale. In koliko jih le ti imajo! Večina od njih rada ustvarja, radi pojejo in plešejo. Pa sem že omenila objemčke? Verjetno sem pristranska zaradi mojega dela, ampak meni so tudi zelo lepi. Na tak čisto poseben način.
Lepo je, da praznujemo 21.3. Upam pa, da nekoč ta dan sploh ne bo več potreben, ker bodo povsem vključeni v družbo na načine, ki jih sami zmorejo. Zame je pa itak vsak dan 21.3.
