Sem mami blogerka. Če bi potegnila črto pod našim poslanstvom, bi to verjetno bilo opolnomočenje staršev, opogumljanje, da so dovolj dobri, pametni, naj ne poslušajo preveč nasvetov drugih, ampak sebe.
Sem pa tudi pedagog. Tudi v tej vlogi skušam delati isto. Starše svojih otrok spoštujem, poslušam in jim pogledam kdaj tudi skozi prste. To, da imajo otroka s posebnimi potrebami, je že dovolj velik križ in ne bi jim hotela dajati še dodatne teže.
Obenem pa kot pedagog velikokrat naletim tudi na raznorazne primere, ko starši res ne delajo v dobro svojega otroka. Prehod v osnovno šolo s prilagojenim programom je npr. že eden takih primerov. Kdaj dejansko ni jasno, kaj je v otrokovo večjo korist. Morda bi otrok z veliko truda res zmogel osnovno šolo, ostal pa bi tudi v svojem okolju. Kdaj pa so težave prehude-pa starši kljub vsemu odlašajo. Potem je velikokrat že prepozno. Učnim težavam se prilepijo še vedenjske in otrokova samopodoba je napol uničena.
Prav tako je sedaj aktualno, da se odlaša s šolo. Ko sem bila sama v teh letih, so starši otrok, ki so bili na meji med letnikom, kar tekmovali kdo bo šel v šolo s starejšimi. Sedaj je trend obraten. V želji, da bi bil njihov otrok boljši od vrstnikov, vstopajo v šolo kasneje. S tem otroku ne delajo velike usluge. V določenih primerih je odmik upravičen, v največ primerih pa niti ne. Otroku damo s tem tudi zelo slabo sporočilo. Namesto, da bi mu pokazali, da verjamemo vanj, mu potiho sporočamo, da mu ne zaupamo in da se nam še ne zdi sposoben. Ob tem, pa otrok vidi tudi vse vrstnike, ki se šole že veselijo. Ob pomanjkanju prostih mest v vrtcu, pa bo tako lahko ta “sonček” onemogočil vstop v vrtec nekomu, ki ga res potrebuje.
Vsem staršem bi želela z druge strani sporočiti tole. Veliko veste o otroku. Skupaj z našo pomočjo in našim pogledom na otroka, vemo vse. Vi ste naš manjkajoči košček, mi pa vaš. Veliko veste, obenem pa ste otroku dostikrat preblizu. Tako morda ne vidite vsega, ker imate otroka tako radi. Mi lahko nanj pogledamo objektivno in povemo realno sliko. Seveda so tudi med učitelji takšni in drugačni. A veliko nas je ki se trudi.
Zame je to moje dvojno poslanstvo blagoslov. Ker lahko vidim večje ali manjše napake pri starših, se zavedam, da jih imam tudi sama. In to je osvobajajoče. Nisem popolna mama. Upam pa, da sem dovolj dobra mama. In to je dovolj.
