Včeraj so naši zmagali! Bravo, bravo naši! Moje srce je trdo kot kamen kar se športa tiče pa roke in noge, koordinacija tudi). Vseeno pa je danes med poslušanjem izjav tekmovalcev in odzivov novinarjev, njihovih čustvih, še meni stekla solzica. Morda jih moram samo poslušati, ne gledati.
V šoli pa sem doživela male zmage. Učenec, ki ima velike težave s koordinacijo je zadel hmmmm petko? (trojka sigurno ni bila 🙂 )Prisežem, da smo skakali kot da je zadel Dragič. Spet drugi je brcal 4 žoge naenkrat. Ker lahko. Hecali smo se, se smejali, navijali in imeli pravo žurko. S pravimi zaposlenimi in učenci je delo res lahko užitek.
In najboljše pri vsem? Naše male zmage ne vključujejo zmagovalcev in poražencev. Nihče se ne bo jokal, vsi pridobimo ker smo skupaj, ker se družimo in imamo fino.
Moj poklic ni popoln. So pa popolni momenti, ko se čas ustavi in sem res vesela, da delam to, kar delam.