Spomnim se, da sem o tem premišljevala že, ko je bila hčerka dojenček. Kakšna sreča, da jo imam. In kakšna sreča, da nisem lezbijka. Ker sicer verjetno ne bi mogla postati mama. Čeprav bi delala enake napake in bi bila enako dobra mama.
Pa imam srečo. Ustrezam vsem pričakovanjem družbe. Ampak kaj če ne bi?
Moje življenje bi bilo težje. V naši konzervativni vasi mi verjetno ne bi bilo enostavno. Bolj konzervativni del sorodstva bi se me verjetno odrekel. V cerkvi se prav tako ne bi čutila sprejete.
Bi dobila službo? Kar vidim debate v Mamice opremljajo o tisti posebni učiteljici in peticije o tem, kako nočejo, da učim njihove otroke, da jih ne bi okužila z ideologijo. Če bi službo sploh dobila.
Geji in lezbijke so v zgodovini dosti pretrpeli. Vseeno pa jim je treba tudi gledati pod prste. Žrtev lahko hitro postane agresor. Zgodilo se je v Izraelu, zgodi se lahko tudi v tem primeru. Določene stvari ki se dogajajo v Ameriki so malo rečeno absurdne. Ampak nekaj je gotovo. Ljubezen je ljubezen. To podpiram v vsakem primeru. Ta nori svet potrebuje več ljubezni in ne manj.
Dokler nisem šla na parado ponosa, dokler nisem imela gejevske družine za sosede, sem bila tudi sama polna predsodkov. Potem sem bila tam. In videla sem, da so ljudje. Tako kot mi. Če ne, bi bila verjetno še naprej homofob. Verjetno bi pogledala najbolj absurdno sliko s parade in bi rekla, da so vsi čudni. Tako je pač najlažje.
Pride je zame to, da si upaš pokazati svetu kdo si. In da te ni strah. Zame je to moj blog. Potrebno je kar nekaj poguma da se izpostaviš, da utišaš vse; kajbodopadrugirekli. da pišem, zato ker moram.
Vseeno mi je koga bodo imele rade moje hčerke. Samo da bodo imele koga rade. Kot bi rekel moj mož. Raje imam, da bi bil moj otrok gej, kot pa skin.
