..ni v tem,da se pretvarja, da je mini december.
Vem, da veliko ljudi, za najljubši mesec ne bi izbrali novembra. Večina bi se najverjetneje odločila za julij ali avgust. Tudi na mojem prvem mestu ni, sem pa ga sčasoma vzljubila. Lažje to, kot pa se cel mesec pritoževati. Za introverta je november kar kul. Lahko si veliko notri, ustvarjaš, bereš in gledaš fine filme s toplim čajem v eni in knjigo v drugi roki. Če je lepo vreme, se ti za trenutek zazdi, da je še oktober.
Zato vdiranje tega novega novembra alias “mini decembra”, doživljam kot neke vrste psiho-nasilje. Nisem še pripravljena na “praznike”. Telemach me je v eni reklami na radiu že silil na bruhanje s kraguljčki. Na FB že nekaj tednov mrgoli od razno raznih stvari, povezanih s prazniki. Niso še prazniki. November je. Podobno se počutim, ko v Gorenji vasi 10. avgusta vidim vabilo za veselico s Čuki z naslovom “Adijo počitnice”. Najraje bi kar zakričala, da nočem, da me spominjajo na to, da bo konec počitnic. Saj vem, da jih bo konec. A ne potrebujem še dodatnih reminderjev tako zgodaj.
Za vse bo še čas. Advent je čas pričakovanja. In v štirih tednih je več kot dovolj časa za vsakršne priprave. Za pisanje voščilnic, okraševanje, duhovno pripravo, pospravljanje in peko. Sedaj pa bom še uživala v novembru. Morda grem še celo na knjižni sejem. Da zaključim mesec, ki se je začel s praznikom posvečenim prvi slovenski knjigi in ga končam z vrečo polno knjig s knjižnega sejma.
Trgovci z novci seveda vedo, da se decembra blagajne najbolj polnijo. In bi radi ta efekt kar se da podaljšali. A če pač mi ne bomo padali na te finte, ne bo nič. Če pa bomo kupovali okraske za jelko že oktobra, pa bodo dobili signal, da se to očitno splača.
Sem konzervativna? Očitno se staram. Še par deset let, pa bom nova Angelca Likovič in bom s kakega vogala grozila s “potičko”. Če hočete praznovati praznike že julija, tudi prav. Sama bom pa še kar malo počakala.
