Prava poezija dela čudeže. Lahko te nagovori, ali tudi ostane s teboj dolga leta. To pesem sem prebrala v delovnem zvezku anglešćine v srednji šoli. Pojma nimam, zakaj se je odločila ostati z menoj vsa ta leta. A je tako tudi prav. Poleg tega jo v teh dneh prav rabim. Zdi se mi, da se mi vedno nekam mudi, poleg tega se ves čas bojim, da sem kaj pozabila. Tako da note to self-ustavi se!
p.s.:vesela sem, da imam sedaj končno svojo spletno stran-in da je vsaj tu lahko vse po moje 🙂 V posebni rubriki bom objavljala tudi pesmi. Tiste ob katerih se ustaviš in tiste, ki dokazujejo, da poezija ni le kar nekaj (in da že dolgo ni treba, da se vse rima)
We have no time to stand and stare.
And stare as long as sheep or cows.
No time to see, when woods we pass,
Where squirrels hide their nuts in grass.
No time to see, in broad daylight,
Streams full of stars, like skies at night.
No time to turn at Beauty’s glance,
And watch her feet, how they can dance.
No time to wait till her mouth can
Enrich that smile her eyes began.
A poor life this is if, full of care,
We have no time to stand and stare.
