Slovenci smo znova dosegli nov poden. In sicer z razpravo o včerajšnji proslavi danes na družabnih omrežjih.
Kot je rekel že Prešeren- vsak kdor bere njegove pesmi, vsak jih drugače sodi. In to je normalno. Vsi razmišljamo na nek svoj način. Prav tako nisem več človek, ki se boji izpostaviti svoje mnenje v strahu, da bi se komu zamerila. Če se bom-so be it. Bom že preživela. Debate z ljudmi, ki razmišljajo drugače od tebe so lahko poživljajoče. Če ima seveda nasprotnik argumente. Če zna pojasniti zakaj mu nekaj ni ali je všeč. Če pa nekdo, zna na določeno temo reči le fuj in blak- pa ga ne morem jemati resno.
Včerajšnja proslava bi bila lahko boljša. Lahko bi bila bolj ljudska. Sama sem jo preživela, a priznam, da sem določene stvari vmes tudi malo prevrtela naprej. Točke nastopajočih tujcev so bile malo žalostne. A všeč mi je bil koncept. Prešeren je rekel, da naj živijo vsi narodi. Morda bi bil vesel slišati svoje pesmi v vseh tujih jezikih. V jezikih držav, za katere včasih še sanjal ni, da bi bilo mogoče priti tja. Če bi bilo tako vsako leto, bi bilo zelo hlapčevsko do našega jezika. Tako pa je morda letošnja proslava hotela prikazati neko svojo sliko.Živimo v času selitev. In morda je bila predstava odziv na vse aktualno dogajanje.
Najbolj me pri vsem jezi nekritično metanje vsega v isti koš. Tako je najlažje. Rečeš, da je vse zanič-in se ti ni treba ubadati s tem. Pošteno pa je,da znaš reči, to je bilo vredu, to pa ne. Kot pri naših otrocih s posebnimi potrebami. Veš, da imajo težave, zavedaš pa se tudi njihovih talentov.
Cenimo kar je naše. Predvsem pa cenimo naše umetnike.
