Podobno kot avtorica pričujočega članka, sem čutila tudi sama v zadnjih dneh, ko je debata o beguncih prišla do vrelišča. Mnenja so taka in drugačna. In je razumljivo. Smo različni, imamo različne izkušnje, poglede in mnenja.Kot je zapisal p. Branko Cestnik. Od ljudi, ki nikoli niso bili daleč v svetu, težko pričakuješ da bodo mirni ob vsem tem. Nismo navajeni različnosti. Navajeni smo tega, da smo vsi bolj ali manj enaki.Še celo če si belec, pa malo drugačen belec kot mi (iz bivše juge) je lahko problem.
Razumem, da je ljudi strah.Težko pa se sprijaznim z vsem sovražnim govorom. Na tviterju sem odsledila vsaj 30 ljudi, na fb pa prenehala spremljati objave od nekaterih). Ker je bilo too much. Ker nihče res ne ve-še najmanj tisti ki se dela da ve vse.Še strokovnjaki ne vedo, kakšne pozitivne in negativne posledice bo to prineslo.
Avtorica tega članka piše, da ji grozijo. Ker hoče pomagati. Sploh ne morem verjeti. Pogledala sem si stran Slovenija zavaruj meje.In ja. Če te ni strah, te postane. Tega kakšni so slovenci in tega kakšni so imigranti. Pa so ljudje. Taki isti nestrpneži kot na tej fb skupini in tisti čisto normalni. Kot večina nas.
Žalostna sem. Obenem pa vesela, da so ljudje, ki vzamejo pomoč v svoje roke. Bolj pomembno kot kaj bodo naredili begunci, je kaj naredimo mi. Verjamem da se karma vrača. Ni nujno, da nam jo bodo vrnili begunci.Potrebovali pa jo bomo gotovo. Časi so taki.
In koga se je treba bati? Nas samih. V vsakem izmed nas se skriva velika moč,da pomaga. Ali da škoduje. Vsem nestrpnežem pa bi na recept predpisala Živo knjižnico.
tole pa je članek http://www.lokalne-ajdovscina.si/article/2015092516552137/Pomagam%20beguncem,%20po%C4%8Dutim%20se%20kot%20%C4%8Darovnica%20/
Ne bojim se beguncev, muslimanov … Bojim pa se Slovencev. Resnično se jih bojim.
Ni še mesec dni, odkar sem se lotila tega projekta. Življenje se mi je obrnilo na glavo. Iz povprečne in zdolgočasene študentke, ki se je nekega dne odločila pomagati sirskim beguncem, sem se spremenila v humanitarko, ki ji vsak dan grozijo ter javno izpostavljajo njeno ime in priimek. Moj delovnik traja vsaj 18 ur na dan. Delam na lastne stroške. Po vsej Sloveniji se vozim in prenašam blago na lastne stroške. Iščem zbirališča po vsej Sloveniji, na svoji facebook strani Pomagajmo beguncem vsak dan objavljam najnovejše novice na to temo in zapisujem svoje misli. Delam, skoraj več ne spim, zaradi vsakodnevnih žalitev se mi je močno poslabšalo psihično zdravje. Sem depresivna, živčna, a še vedno vztrajam. Rečem si, da je jutri nov dan, da se bo morda zgodil čudež in se bo našel dober človek, ki bo pomagal mojemu projektu, ki bo pomagal beguncem ali vsaj begunskim otrokom.
Vse skupaj se je začelo povsem spontano. Sem 26-letna Celjanka, študentka psihoterapije, specializantka sistemske terapije, ki se že nekaj let ukvarja s prostovoljstvom. Delala sem v Hiši Hospic, v Zavetišču za brezdomce Celje, v psihološkem kotičku na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje, v Don Boscu z otroki, v dnevnovarstvenemu centru za ljudi s posebnimi potrebami …, a tega ljudje ne vidijo, ne vedo. Zmerjajo me z izdajalko države, in to z besedami, ki jih tukaj ne bom omenjala. Ne razumem, zakaj, saj hočem le pomagati. Ob vsem tem neuradno pomagam nekaj slovenskim revnim posameznikom, česar do zdaj nisem nikoli izpostavila. Vseeno mi je namreč, kakšne narodnosti je kdo, zame Slovenec nima prednosti, zame ima prednost tisti, ki je najbolj ubog. In kolikor vem, v Sloveniji trenutno ni vojne. Takšna je pač moja prednostna shema. Pomagaj tistemu, ki je najbolj na tleh. Vsi mi očitajo, zakaj ne pomagam Slovencem, češ, poglej, koliko je lačnih Slovencev. Kje so bili ti ljudje prej, pred enim mesecem, ko se je začela begunska kriza? Zanimivo naključje.
Takrat sem v jezi napisala tole:
Vsi, ki vas tako skrbi za slovenske družine in otroke − ustanovite svojo skupino. Nekaj klikov. Tako kot sem naredila jaz. Skupino lahko ustvari VSAK človek, ki je na facebooku. Tako preprosto je to. Takoj se pridružim vaši skupini, samo obvestite me, ko bo ustanovljena, da še zanjo prispevam po svojih najboljših močeh. Le en nasvet, če želite, da gre vaši skupini za uboge Slovence tako dobro kot nam, potem se zavedajte, da boste za to porabili okoli 18 ur dela na dan, mnogo živcev, ker vam bodo vsi očitali, zakaj raje ne pomagate beguncem, in dovolj lastnih sredstev za logistiko in organizacijo, saj država ne prispeva nič. Vsem, ki vas skrbi, da je lepše poskrbljeno za begunske otroke kot za »naše«, še vedno ostane PODARI5, BOTER5 in SRCESLOVENIJI5 na 1919 in lahko tako svojo skrb tudi udejanjite. Hvala, krasni ste.
Resnično me zanima, koliko od teh ljudi, ki tulijo, da je treba pomagati Slovencem, zares tudi pomaga? Recimo čez vse leto. Menim, da ravno ti, ki na ves glas zdaj tulijo, da je treba pomagati tudi domačim, ne dajo zares niti enega evra od svoje plače ali pa ene minute svojega časa, da bi pomagali drugim. Nič narobe, taki pač so. Nihče jih ne sili, da morajo pomagati, da morajo darovati, da morajo biti ljudje. To je njihova volja. A ne vem, zakaj mi, ki zares čez vse leto darujemo in pomagamo nesrečnejšim od nas, predvsem domačim, ne moremo v miru uresničevati svoje volje, da pomagamo v teh nesrečnih časih nekomu, ki je še bolj nesrečen? Nesreča ne izbira. Danes so oni, jutri smo lahko že mi. A na to noben nikoli ne pomisli?
Na začetku sem pričakovala le nekaj sto »lajkov« na naši facebook strani, zadeva pa se je razvila z neverjetno hitrostjo. Ni minili še niti en mesec in že imamo več kot 6000 podpornikov. Ocenjujem, da se je velik del teh ljudi pridružil tej strani le zato, da »vohuni«, saj sicer obstaja druga facebook stran − za nestrpne, ki se imenuje »Slovenija zavaruj meje«.’ Na tej strani so me tudi javno izpostavili, z imenom in priimkom, s sliko, z lažmi, da skrivam pri sebi begunce, in pozivali, da naj me preveri policija, ter me spraševali, koliko mi plačujejo Sirci, da jih tako branim. Ob takih pripombah samo onemim in sem šokirana, ko vidim, da ima ta stran več kot 10.000 podpornikov, med katerimi je veliko izobraženih. Vprašam vas, kje je človečnost, kam je šla empatija? Mar nista razum in empatija tisto, kar naj bi nas ločevalo od živali? Žal ugotavljam, da smo veliko slabši … Zaradi psihičnih pritiskov sem imela pred nekaj dnevi prometno nesrečo. Na srečo se je končalo dobro, a lahko bi bilo usodno.
To stran sem prijavila na facebook zaradi ksenofobije, prav tako sem pozvala k temu druge. Zdaj mi javno grozijo. Stran Slovenija zavaruj meje in Teritorialna obramba slovenije 2015. Ne samo meni, ampak vsem levičarskim strankam, kot da imam jaz kakšno zvezo z njimi. Edina naša skupna točka je, da je eno izmed naših zbirališč v pisarni Združene levice Celje, ker pač nihče drug ni hotel odstopiti prostora, čeprav ga je dovolj. V kaj se je to spremenilo? Moja edina želja je bila ustanoviti neprofitno skupino za zbiranje pomoči beguncem, nenadoma pa sem se znašla sredi »politične facebok vojne«. Kako tipično za Slovenijo. Tako majhen narod, a vedno razklan na dva dela. Vedno levi ali desni. Človek ne šteje, pomembna je edino stran.
Se pa najdejo tudi dobre izjeme. Po dveh tednih delovanja me je odkrila ena izmed članic Malteških vitezov (ki pa je po desetih dneh delovanja zaradi vseh obtožb in psihičnega pritiska tik pred tem, da vse skupaj prepusti samo meni). V istem dnevu se nam je pridružila fundacija dr. Danila Türka − fundacija Pustimo jim sanje. Imam tudi veliko podpornikov, ampak žal mi nestrpni ljudje jemljejo energijo, in ker sem trenutno tako rekoč sama za stran, kjer dobim po 200 sporočil na dan in na vsakega tudi odgovorim, sem psihično izmučena. Kljub temu hočem nadaljevati. Ne vem, kako, in ne vem, s čim, saj nimam sredstev, imam pa v sebi veliko moč, ki lahko ob boljših dnevih, kot je ta danes, kljubuje tisočim žaljivim komentarjem.
Za zdaj sem s pomočjo sodelavke prostovoljke (vsi smo prostovoljci), ki se je zaradi ekstremnega pritiska umaknila in sem trenutno ostala sama, zbrala 26 zbirališč − našteta so na naši spletni strani www.pomagajmo.net. Načrtujem še več zbirališč, vsaj še enkrat toliko, pisala bom številnim slovenskim podjetjem. Nekateri so me poklicali kar sami in darovali veliko stvari, na primer MIK Vojnik. Podpira me tudi nekaj znanih Slovencev. Moje delo obsega celotno organizacijo strani na facebooku, kar pomeni neprestano brisanje ksenofobičnih komentarjev, pisanje aktualnih novic in informiranje, kje se potrebuje pomoč. Seveda pa sem aktivna tudi na terenu, nazadnje smo bili štirje prostovoljci s svojim kombijem v azilu v Gornji Radgoni, kjer smo preživeli dan s 400 begunci, in imela sem se mnogo bolje kot z nestrpnimi Slovenci. Po trikrat so se zahvalili za en sam majhen plastični kozarec vode, otroci so zelo lepo vzgojeni, vsak je vzel le po eno igračo, kakršna so bila navodila … skratka, ne bojim se beguncev, muslimanov … Bojim pa se Slovencev. Resnično se jih bojim.
Počutim se kot čarovnica v srednjem veku, ki jo kurijo na grmadi. Si to res zaslužim, sem mar res izdajalka lastnega naroda? Ali pa sem le Človek z moralnimi vrednotami, ki hoče pomagati tistim, ki to trenutno najbolj potrebujejo? Morda bodo naslednjič potrebovali pomoč ravno tisti, ki me zdaj hočejo ustaviti. Morda pa le sem izdajalka države. In petokolonaš, kot mi pravijo.
Ker branijo »svoj narod«, kakor pravijo oni. Meni pa razum pravi: Brani ljudi!
