Bil je čisto običajen četrtek. Moj četrtek! Želela sem si priti čimprej domov, ker sem potem imela še dan zase in za prijateljico. Imela sem povsem fiksno idejo kako bom vse uredila. Predvsem pa, da bom čimprej doma.
Potem pa pridem v službo. Vidim, da imam na urniku nadomeščanje. Nisem bila ravno navdušena. Ampak prav, bo že moralo biti.
Potem sem odhitela iz šole in se spomnim. Kruh! Mleko! Morala sem še iti se v trgovino, da bi moja družina preživela par ur brez mene. Potem pa vidim, da imam še prazno lučko za bencin in na črpalki seveda spet vrsta.
Domov sem šla po običajni poti, ampak sem se morala obrniti, ker je bil tunel zaprt. Mislila sem si, da so verjetno kaka obnovitvena dela. Potem pa pridem po klancu navzdol in se vse ustavi. Pa sem še
vedno skušala biti optimistična. Pogledam na uro.. in dokončno izgubim živce. Ura je bila tri. Premikali smo se po polžje, vrtec pa je bil odprt le do pol štirih. Mož pa sem vedela, da je verjetno že kje zunaj in pomaga tastu. Počasi sem res začela paničariti, pa me je k sreči prehitel klic moža. Da bo on šel po hčerki. Ker je bila nesreča. Baje kar velika, ker je bilo o njej še celo nekaj omenjeno na Valu 202.
Čakala sem naprej in šla pogledati na SPIN. In kaj vidim? Nesreča se je zgodila ravno ob uri, ko grem običajno sama skozi tunel. Če ne bi imela nadomeščanj in vseh ostalih opravkov, bi bila verjetno tudi
jaz tam. Ponavadi namreč pokličem moža ravno takrat, ko pridem iz tunela in sem ob zelo podobnih urah na podobnih krajih. Takrat pa me je res zvilo. Tako mi je šlo že vse na živce. To, da nisem mogla iti
domov kot običajno, to, da sem morala še v trgovino in pošto in črpalko. Še dobro da sem imela vse to. Mogoče sem prišla domov malo pozneje, a sem prišla. Živa – in objokana.
S sodelavko sva se namreč ravno med to uro v šoli pogovarjali. Povedala mi je, kakšen pogreb si želi. In zdelo se mi je tako daleč. Ampak ja. Zgodi se lahko tako hitro. Vsi smo od danes na jutri. In dokler smo še tu-dajmo narediti kaj pametnega.
