Glavna misija današnjega dela je bila izdelava osebnih izkaznic za moji mali dve.
Dan se je začel tako, da bilo je vse podobno prej mission impossible kot družinskemu odhodu po opravkih. Najprej sem, kot kaka nabiralka, nabirala oblačila vseh po stanovanju. Ena so bila še na stojalu, druga v sušilcu, tretja na ogromnem kupu v sobi. Potem pa seveda – se kaj zgodi. Na oblekici vidim luknjico. Ok, iščem drug outfit. Začnem likati. Crkne likalnik – oziroma začne bruhati eno tako rjavo vodo. Ena oblekica umazana. Ok, iščemo drugo oblačilo. Končno vse urejeno. Gremo zajtrkovati.
Vse pripravim, grem malce stran od mize… In bum! Dojenčica stresla ves čokolino! In po njem že veselo riše. Super no. Grem brisati vso zmedo… in je dojenčica že z roko v kosmičih od starejše. Mislila sem, da bi šli ob devetih od doma… Na koncu smo končno odšli ob 10h. Vzeli bi s seboj še doodle bag – pa se je pokrovček zgubil bogvekje. Previjalna torba pa je ostala v moževem avtu.
Vsaka mora se enkrat konča in tudi ta se je. Pri fotografu nas je sprejela prijazna fotografinja in nas slikala za osebno. Na občini smo opravile v petih minutah. Plačale smo položnice, opravile še par stvari in si vzele zaslužen odmor.
Šle smo na kavo! Kjer ne vem kdo je bolj užival. Hčerki sta brodili po vedru z igračami, sama pa sem si privoščila ledeno kavo. Pustila sem, da se je čas malo ustavil. Da se nam ni mudilo. Da sem bila lahko res z njima 150% in uživala v njuni družbi.
Čeprav po instagramu kar mrgoli od slik kav, kofetkanja v moji hribovski mentaliteti ni. Če že gremo v mesto, je ponavadi treba hiteti nazaj in vse čimprej opraviti. Podedovala sem malo genov od mame, ki se ne zna ustaviti in je ves čas v pogonu. Še dobro, da sem spoznala moža. Ta me je navadil, da se svet ne bo podrl, če si privoščim malce odmora. Tista kava je vedno vredna več kot en euro. Mami v sebi dopovem, da se mora ustaviti in tudi če tiste pol ure obmirujem, bom na koncu še vedno imela vse narejeno. Zraven vsega pa bom domov prišla dobre volje, kar pa je bistvenega pomena za mojo družino.
Pri prvi hčerki se spomnim, da sem potrebovala 8 mesecev, da sem začela biti povsem sproščena, ko je bilo treba kam iti z njo in odhod od doma zame ni predstavljal dodatnega stresa. Ne vem koliko časa bo še trajalo, da bo odhod z obema povsem brez stresa. Vsekakor pa upam, da si bomo privoščile še veliko dogodivščin tudi samo me punce. Z atijem pa sploh.
