Slovenci imamo očitno problem. Velik. In ker se je že ponovilo kaže na vzorec.
- PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI: je seveda težko. Težko je reči oprosti. Prav tako pa je tudi povsem človeško, da če se iskreno opravičiš, da se boš ljudem zasmilil in te morda ne bodo sodili tako grozno. Če so ljudje in imajo vsaj malo srca.
- JAVNI LINČ: Slovenci obožujemo javne linče! Udrihaj udrihaj udrihaj. Američani, sploh pa južnoameričani, imajo na zabavah otrok pinate. Žival iz kartona, iz katere, če po njej dovolj dolgo udrihaš, padejo ven sladkarije. Pri takih linčih ne pride ven nič dobrega. Le gnev, bes in sovraštvo. Ki ga ima očitno večina ljudi na pretek. Zgodilo se je pri aferi ravnatelj. Kaj se je zgodilo potem? Naredil je samomor. Po vsej medijski gonji nič čudnega.Potem je bila še afera s šoferjem,ki je pobegnil s kraja nesreče. Tudi tu je bilo podobno. Spomnim se, da je en bloger Roni Kordiš se postavil za tega človeka. Sicer pa so bili vsi mediji polni modrosti. Kaj je bil epilog pa se žal ne spomnim.
In sedaj? Sedaj se mi zdi, da bi pobesnela množica najraje imena in priimek ter naslov tistega, ki je zagrešil napako v bolnici. Treba je rešiti primer. Ne sme se nikoli več zgoditi kaj takega. To pa lahko naredijo le vsi vpleteni v to. Mi z dodatnim obtoževanjem ne moremo pomagati.
Vsi smo ljudje. Vsi delamo napake. Eni večje drugi manjše. Kdorkoli je naredil napako se sedaj verjetno počuti dovolj grozno, brez da še jaz dodatno mečem kamne vanj.
Letos je leto usmiljenja. Za vernike to nekaj pomeni, za ostale ne. Je pa vsekakor usmiljenje pomembno. Najprej do sebe in do lastnih napak. Ki jih vsi delamo. Sama nisem nikakršna izjema. Potem pa tudi do drugih.
In to je to.
